2. Nedelja po božiču, 2020

V božičnem času poslušamo svetopisemska besedila, ki večinoma opisujejo človeško rojstvo Božjega Sina, zato so te pripovedi polne neke posebne miline in človeških čustev. Najbolj značilna podoba božične skrivnosti je podoba Marije in Jožefa ter deteta Jezusa v sredini. Pastirji se veselijo, angeli nekje med nebom in zemljo prepevajo: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem!«. Vse prepeva neko posebno in edinstveno božično občutje. Na današnjo nedeljo pa je nekoliko drugače. Podobno je tudi pri dnevni maši na sam božični praznik. Soočeni smo s svetopisemskimi besedili, ki za njih pravo razumevanje potrebujejo že dobro poznavanje globokih in težkih teoloških razprav. Zdi se kot bi stali pred živo in kremenito skalo, ki kljubuje vsem poskusom, da bi jo zdrobili.

Skrivnost naše vere, ki jo izpovedujemo, je prav v tem, da je Jezus zaradi nas in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes in se utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.

Kar nam Jezus prinaša s svojim rojstvom, evangelist Janez slikovito zapiše. Jezus je prišel za vse ljudi, da bi imeli življenje; prihaja kot luč, da razsvetli vsakega človeka, da ne bi nihče hodil v temi, ampak bi imeli luč življenja.

Zgodba  pripoveduje o možu, ki se je umaknil iz mestnega vrveža. Zapustil je službo in prijatelje in se nastanil v podirajoči se hišici v predmestju. Vsak dan je prisluhnil tihemu glasu, ki je prihajal iz srca. Veliko je molil, bral božjo besedo in premišljeval. Ob vsem tem pa je bil neizmerno srečen.

Kmalu se je razvedelo o tem možu, da je mnoge ljudi potolažil, jim vrnil pogum in zaupanje. Žalostni so se veseli vračali domov. Trpeči so laže sprejeli svoj križ. Obupani so našli nov smisel življenju. Osamljeni so spoznali prijatelje.

Kako je to mogoče, so se spraševali mogočni meščani. Saj vendar ni končal nobene šole in na univerzo niti ni hodil. Vedno je bil v ozadju, počasen tako v besedi kot dejanju. Le kako je mogoče, da  ga množica išče? In ko se vračajo, so drugačni.

Sklenili so, da ga obiščejo. Res so prišli k njemu. Spraševali se ga: »Povej nam, kaj delaš. Razloži nam, kako ti uspe, da  vsakega človeka z različnimi težavami nagovoriš, mu daš novega zaupanja in veselja, ko vendar nisi obiskoval nobene šole …«

Mož jim je odgovoril: »Zelo preprosto. Zapisano je v treh knjigah, ki jih vsak dan tudi sam vestno prebiram in premišljujem. Prva knjiga je knjiga STVARSTVA. Utihnite in poslušajte, kako lepo govori. Slišite?

Druga knjiga je knjiga VESTI. Vsak dan jo odprem in skrbno prebiram. Poskušajte jo odpreti tudi vi.

In tretja knjiga je knjiga SVETEGA PISMA. Vse to, kar občudujem, kar se sprašujem, vse je zapisano v tej knjigi. Le berite jo.

Veste, vsem, ki pridejo k meni, ponudim te tri knjige in drugačni, srečnejši se vračajo domov. Poskusite tudi vi. Videli boste, da vas bo obogatilo.

Kaj pa pomeni božič za povsem konkretno ravnanje vsakega kristjana? Kot prvo iz tega sledi: Če je Bog sam imel za primerno, da živi človeško življenje, potem moramo imeti mi zelo odgovoren odnos do življenja in sicer do življenja vse od njegovega začetka do njegovega naravnega konca in to v vseh oblikah. Potem ne moremo poljubno eksperimentirati z življenjem kot se nam zljubi. Pri vsakršnem etičnem razpravljanju o življenju bi morali imeti stalno pred očmi dejstvo, da življenje končno prihaja od Boga in da ga je živel v Jezusu Kristusu Bog sam. Božič tako obvezuje Cerkev, da se nujno vedno in povsod v polnosti zavzema za življenje in ga varuje.

Božič pa nam odpira tudi nov pogled na naše bivanje. Najpomembnejše ni obvladovanje preteklosti, ampak oblikovanje sedanjosti. To velja tako za družbo kot celoto kakor tudi za vsakega posameznika. Pravi božič se dogodi tedaj, ko Bog stopi ne samo na zemljo, ampak tudi v moje srce. Tedaj ko Jezus zame ni le neka nepoznana osebnost izpred 2000 let, ampak On zame pomeni »veliki Ti« v mojem življenju.

Tako se za nas vse začne pravzaprav šele po božiču. Vsak od nas si mora sedaj zastaviti vprašanje: »Kakšen pomen ima Jezus v jaslih zame?« Sem pripravljen to vgraditi v svoje življenje, v srce, pa tudi v strahove in dvome? »Njegovi ga niso sprejeli«, pravi evangelist, »vsem pa, ki so ga sprejeli, je dal moč,da postanejo Božji otroci«. Božič prinaša dejansko prav to moč. Moč postati Božji otrok. To je moč, ki nam prinaša srečo, hkrati pa predstavlja za vsakega kristjana njegov življenjski program.

Božjo dobrota se torej sklanja nad nas. Podarila nam je Besedo, ki se je naselila med nami. In ta Beseda izpolnjuje obljubo, do bo z nami do konca sveta. Nekateri je niso sprejeli – ugotavlja evangelist.

Kaj pa mi?

Ervin Mozetič