Pravkar smo prebrali eno izmed prvih strani Svetega pisma. Ta poetična pripoved o stvarjenju poudarja odgovornost, ki jo imamo človeška bitja v vesolju; da pazimo in ščitimo zemljo. To odgovornost je Bog zaupal človeštvu.
Vam, mladi, bi se rad zahvalil in vas opogumil. To odgovornost sprejemate zelo resno. V Taizeju smo očarani, ko vidimo predanost mnogih med vami, ki želite varovati stvarstvo, zaščititi biološko raznolikost in narediti vaš način življenja bolj preprost.
Z ljudmi moje generacije bi vas morali prositi odpuščanja, ker smo tako zanemarili to odgovornost. Potrošništvo nas je preveč prevzelo, kot da bi sreča zavisela le od tega. Opogumljate nas, da bi spremenili način življenja, da bi ta postal bolj trezen in osredotočen na bistvene dobrine.
Jutri zjutraj boste v Predlogih 2020 brali, da je vpričo izrednega stanja na področju podnebja in okolja možno skupno pričevanje s strani različnih krščanskih skupnosti. Ja, obstaja čudovit klic, da se zberemo skupaj ob ekumenskih pobudah.
Da se soočimo s temi velikimi, današnjimi izzivi, moramo vedeti, kje lahko najdemo podporo. Te dni se pustimo nagovoriti tem besedam: »Vedno na poti, nikoli izkoreninjeni.« Biti vedno na poti ne pomeni živeti v stalni nestabilnosti; nujno je, da so naše korenine zasajene v resničnosti, ki se ne spreminja.
Nedavno sem govoril z eno od prostovoljk, ki je bila nekaj mesecev v Taizeju. Prihaja iz Japonske, kjer je bila del ekip, ki so pomagale žrtvam cunamija v pokrajini Fukushima. Še vedno lahko slišim njene besede: »Številni tam so bili izkoreninjeni, izgubili so vse.«
Včasih se vpričo trpljenja čutimo povsem nemočni. Spomnimo se, da je molitev pot, ki nam je vedno odprta. Ko Bogu izročamo drugo osebo ali preizkušnjo, skozi katero gremo, to res kaj spremeni? Ne vemo in na srečo ne moremo izmeriti, kako točno Bog odgovori na naše molitve. Bog močno presega našo preračunljivost.
A nekaj je gotovo: s tem, ko vse zaupamo Bogu, vstopimo v globoko solidarnost s svojim bližnjim; združeni smo s solidarnostjo samega Kristusa, ki danes trpi z vsemi, ki so preizkušani. Molitev nas pripravi na premik; naredi nas odgovorne za druge in za nas same.
Ko molimo, smo lahko raztreseni ali pa ugotovimo, da stežka najdemo besede. Takrat se spomnimo, da je v naši najgloblji notranjosti Jezus Kristus in da nas pozna. Naša molitev je lahko zelo uboga, a on razume naše srce. Drznimo si vzeti trenutke počitka z njim, sami ali v lepi molitvi skupaj z drugimi.
Nocoj bi se rad ponovno zahvalil vsem, ki ste nas sprejeli, še posebej vsem, ki ste odprli vrata svojih domov, da ste sprejeli romarje. Zahvaljujem se tudi voditeljem krščanskih skupnosti v Vroclavu in civilnim oblastem. Nekateri od njih ste ta večer tukaj z nami.
Naše romanje zaupanja se bo nadaljevalo. Čez malo več kot eno leto bo potekala povsem nova faza: skupaj z mladimi iz različnih držav bomo šli v Sveto deželo. To se bo zgodilo februarja 2021. Po našem srečanju marca lani v Bejrutu, želimo izraziti našo solidarnost z vsemi, ki iščejo mir na Bližnjem Vzhodu.
Malo pred tem bo naše naslednje Evropsko srečanje. Srečali se bomo v državi, ki jo imamo mi vsi zelo radi. Vrnili se bomo na jug naše celine. Od 28. decembra 2020 do 1. januarja 2021 nas bo sprejela Italija, Torino.