Premišljevanje 31/12 Vroclav

V tistem času, ko so bile napisane besede iz knjige preroka Izaija, so bili Izraelci v zelo težkem položaju. Jeruzalem, ki je bil zanje kulturno in versko središče, je bil uničen in večina Judov je bila prisiljena živeti v izgnanstvu. Nekdanje kraljestvo je postalo majhen in nepomemben del Babilonskega imperija.

Kljub temu so poglavja knjige preroka Izaija, pisana v tem obdobju, polna upanja, ne obupa. Kako je to mogoče? Si je pisatelj zatisnil oči pred stvarnostjo? Je naslikal sanjski svet, kamor bi ljudje lahko pobegnili, ker je bila resničnost preveč boleča?Očitno ne, a kakoavtor svojim ljudem, ki živijo v izgnanstvu povrne upanje ko pa je njihova domovina v ruševinah.

Najprej tako, da jih spomni, kdo je Bog. On ni nek oddaljen Bog, ki ne ve zanje in za njihovo trpljenje. Ne, on je njihov Stvarnik, ki za vse in za slehernega posameznika želi, da obstaja.

Kot drugo jih pokliče po imenu. Vsi mi, seveda, imamo imena. Toda nasprotno kot svetopisemska imena, so bila naša imena bolj ali manj poljubno izbrana. Niso bila izbrana tako kot v dneh preroka, ko so imena povedala nekaj globljega o identiteti osebe. Jezusovo ime na primer pomeni ‘Gospod rešuje’, ker je bil to pomen Jezusovega življenja. Torej ko nas Bog nas kliče po imenu, to pomeni: vem zate, prav tako vem, kaj preživljaš in močno skrbim zate.

V tretje jim da upanje s tem, ko jih spomni na skupno izkušnjo preteklosti: na čas, ko so že enkrat prej bili izgnani, ko so bili tujci v Egiptu. In Gospod jih je pripeljal nazaj. On sam jih je vodil preko vode, jih vodil v ognjenem stebru čez puščavo, v njihovo deželo.

Na srečo večina od nas ne živi v tako težkih okoliščinah kot so živeli Judje v času, ko je bilo napisano to besedilo. In vendarle verjamem, da nam to besedilo lahko pomaga pri soočanju z večjimi in manjšimi težavami vsakdanjega življenja. Ne glede na to, da mi lahko ostanemo v naši državi, pridejo trenutki, ko občutimo, da naše življenje, naša družba ali naš planet leži v razvalinah.

V svetu, ki se tako hitro spreminja in v katerem se mora veliko ljudi, po lastni izbiri ali ne, seliti iz enega kraja v drugega, je zelo pomembno, da »najdemo mesto, kjer smo notranje zasidrani,« kakor je to zapisal br. Alojz v petem predlogu. Podobno kot Izraelci, se lahko spominjamo, da je Bog tisti, ki nas je ustvaril in nas ljubi. Da nas On osebno pozna in da je On tisti, ki nas osvobaja. Ko doumemo, da je On edini Sveti, razumemo, da nas nič ne more prizadeti oziroma kot je rekel apostol Pavel: Nič nas ne bo moglo ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. (Rim 8,39)