Ni boljšega oglaševalca kot je Jezus, če pomislim le na današnje srečanje dveh učencev z Njim. Jezus odgovori na njuno vprašanje Kje stanuje tako, da pritegne njuno pozornost in le delno poteši njuno radovednost, nadaljnji koraki pa so stvar volje in vere v Boga. Jezus se učencema ne razodene takoj v polnosti (pušča človeku svobodo), ampak kot Bog ostane skrivnosten, a vendarle dostopen. Kako? Najprej preko telesa in čutnih zaznav – preko nog (»pridi«) in oči (»poglej«). Prav slednje so človekov najintimnejši organ, saj prodrejo prav v globine srca; a le, če imam vero. Sv. Pavel pravi: »Zdaj gledamo z ogledalom, takrat pa iz obličja v obličje« (1Kor13,12). Ko se pogledam v ogledalo, vidim sebe, hkrati pa lahko zaznam tudi Gospoda, ki prebiva v meni. In ko pogledam bližnjega, pogledam v dva para oči – torej tudi v Gospoda, ki si je izbral bližnje svoje bivališče. Le prave »naočnike« si moram nadeti, da vse to sploh opazim. Kakšno »dioptrijo« za ljubezen torej imam? Morda takšno, kakršno so imeli apostoli, ki niso vedno razumeli, da imajo pri Jezusu opravka s pravim Bogom in človekom v eni osebi. Ali pa takšno, da me Jezusovo povabilo »pridi in poglej« spodbudi, da stopim na pot za Njim in spoznam, da je Njegovo obličje že v meni in me gleda z ljubeznijo. Bog je bližje, kot si sploh lahko mislim …

Simon Peter in Andrej, doslej učenca Janeza Krstnika, se napotita za Jezusom. Rada bi vedela, kje stanuje. Jezus pa, preden ju povabi »Pridita in poglejta«, sam nanju pogleda: »Jezus pa se obrne in ju vidi, da gresta za njim .« Ta Jezusova gesta nam razodeva nekaj, kar je navzoče v skrivnosti vsake ljubezni: namreč to, da ima oči in da je pozorna.

Judovski religijski filozof Martin Buber razlaga to resnico z naslednjo zgodbo. Kaj pomeni ljubiti, sem se naučil od nekega pijanca. Sedel je v druščini za mizo. Dolgo je molčal. Ko pa se ga je vino malce prijelo, je pobaral soseda: »Povej mi, ali me imaš rad ali ne?« Sosed odvrne: »Prav rad te imam.« Na to pa pijanec: »Praviš, da me imaš rad, pa vendar ne veš, česa pogrešam. Če bi me imel zares rad, bi vedel kaj potrebujem.« Sosed je ob tem očitku ostal brez odgovora in tudi pijanec se je spet pogreznil v svoj molk. Jaz pa sem dejal: »Ljubiti človeka pomeni spoznati njegovo potrebo in zares pristopiti k njemu.« Jezusovo vprašanje Simonu Petru in Andreju lahko vzamemo, kot da je namenjeno vsakemu izmed nas: Kaj iščeš? V čem vidiš zadnjo in najvišjo osmislitev svojega življenja? Kaj iščeš v globini svojega srca? Kratek, preprost, toda zelo zanimiv je bil odgovor učencev, ki sta ga izrekla z vprašanjem: »Rabi, kje stanuješ?« Učenca sta iskala nov dom; nekoga, s katerim bi prebivala v domačnosti. Iskala sta učitelja, ki bi ju sprejel, s katerim bi lahko delila svoje življenje. »Šla sta in videla, kje stanuje, in sta tisti dan ostala pri njem.« Kdor želi spoznati Kristusa, se ne sme zadovoljiti le z vtisom ali informacijo, marveč mora zaživeti v prijateljstvu z Njim. Učenca sta Jezusu sledila in pri njem ostala. Gotovo zato, ker sta v Njem našla vse, kar sta iskala.

 Učenca sta šla in videla kje Jezus stanuje, ker ju je najprej Jezus pogledal. Tudi mi lahko pomislimo: kakšen je danes Jezusov pogled name? Kako me Jezus gleda? S klicem? Z odpuščanjem? S poslanstvom? V Vedno smo pod Jezusovim pogledom. In vedno nas gleda z ljubeznijo. Nekaj nas prosi, nekaj nam odpusti in da nam neko poslanstvo.

Gospod, Ti si tukaj, med nami. Upri svoj pogled name in mi povej, kaj bi moral narediti; kako moram jokati zaradi mojih napak, mojih grehov; kakšen je pogum, s katerim moram iti naprej po poti, ki si jo Ti prehodil prvi.«

Ervin Mozetič