dias 2

Pripoved o prvem grehu je zgrajena kot sodni proces, ki sestoji iz štirih delov: prvi del (v. 1-7) je poročilo o grehu, drugi del (v. 8-13) govori o zasliševanju, v tretjem delu (v. 14-19) sledita sodba in kazen, četrti del (v. 20-24) zaključuje pripoved z opisom zadnjih Božjih posegov. To poglavje Svetega pisma je temeljnega pomena za razumevanje zaznamovanosti človeka z grehom, saj govori o temeljnem ali prvem padcu človeka, ki je najbolj dramatičen in ima do danes posledice za vse človeštvo. Tudi v tej pripovedi moramo upoštevati simboliko oz. simbolno izražanje besedila.

 

dias 3

Vrstice 1-7: Prvi del

Akter prvega dela je kača, ki je bolj prekanjena kakor vse ostale živali, ki jih je naredil Gospod. Kača ima posebne lastnosti, opisana je kot najbolj zvito bitje, kar ustreza bližnjevzhodnemu kontekstu, kjer je kača razumljena dvoumno: po eni strani je zvito, skoraj razumsko bitje; po drugi strani pa je simbol nagonskega sveta in strasti. Kača se skriva in je zato simbol teme, zla, po drugi strani pa zbuja strah, ker lahko nepričakovano piči. S svojo ambivalentnostjo vzbuja strah in hkrati privlači. Svetopisemski avtor poudarja, da je kača ustvarjeno bitje, zato je tako kot vsa druga ustvarjena bitja podrejena Bogu. Za razliko od mnogih filozofskih šol, ki so poznale dve počeli, dobro in zlo, je v bibličnem izročilu počelo vsega le eno – Bog; njemu je vse podrejeno.

O podrejenosti zla Bogu beremo na začetku Jobove knjige (Job 1,6-12; 2,16), ko gredo Božji sinovi k Bogu; med njimi je tudi satan, in sicer kot Bogu podrejeno bitje. Zakaj je prišlo do zla, pripoved o prvem grehu ne pove, prav tako tudi Sveto pismo nasploh ne govori o tem. Glavnega vzroka nastanka zla ne poznamo. V apokaliptični literaturi (ki je nastala med 5. in 4. stol. pr. Kr.) beremo o uporu nekaterih angelov proti Bogu in o njihovem padcu, vendar so ti spisi apokrifni. Sveto pismo o vzroku za nastanek zla molči; namen svetopisemskega pisatelja je spregovoriti le o prvem grehu človeštva in njegovih posledicah, ki segajo do nas.

dias 4

Vrstica 1b. Avtor predstavi kačo, ki preseneti s sposobnostjo govoriti, vstopiti v dialog. Ta pripada Bogu in človeku, ne pa drugim bitjem. Kača ženi postavi vprašanje: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti od nobenega drevesa v vrtu?« Vprašanje je retorično, saj pričakuje pozitiven odgovor. V hebrejščini se stavek začne z veznim členom (‘ap), ki pomeni: »tako je« oz.: »tako je torej Bog naredil …« Kačine besede želijo izzveneti kot trditev, da je Bog določil, da mož in žena ne smeta jesti od nobenega drevesa. Če se poglobimo, vidimo, da je dinamika zla, ki jo opisuje pripoved in ki jo okušamo tudi sami, ista: zlo vedno želi posredovati napačno podobo Boga, želi pokazati, da Bog ni dober. Tako tudi kača sprevrača Božjo besedo; Bog je namreč naročil, naj ne jesta le od enega drevesa, ne pa od vseh (1 Mz 2,16-17). Začetek dialoga je tako postavljen na lažne temelje.

dias 5

Vrstici 2-3. Pred tako zlobo je žena brez možnosti, saj ničesar ne sumi. Sama popravi izkrivljene besede; v svoji gorečnosti pa naredi majhen korak, ki pa je že prevelik. Žena pravilno pove, da je Bog naročil, naj jesta od vseh dreves v vrtu, le od drevesa spoznanja ne, nato pa sama doda, da je Bog naročil, da se ga tudi dotikati ne smeta (tega Bog ni rekel) in tako sprejme logiko kače, saj tega Bog ni nikoli rekel. Ta dodatek (o dotikanju) pa je že odkril lahkomiselnost in šibko točko ženine pozicije.

dias 6

Vrstici 4-5. Tu pa lahko kača sedaj pusti, da pade maska, s katero je hlinila zanimanje za Božji red; zdaj ne sprašuje več, pač pa potrjuje (v besedah se čuti nekakšna čudna vznesenost), da to, kar je Bog dejal ni popolnoma res; to pa seveda tudi utemelji. Razglasi, da Boga pozna bolje od žene, v njeni lahkoverni pokorščini, in jo tako pripravi na zavrnitev same pokorščine in Božje sodbe in njegove zapovedi postavljajoč se tako, kot da bi bil nekdo od zunaj. Bogu pripisuje atribute ljubosumja; zavist božanskosti je že zelo star in dosti splošen koncept, s katerim si kača pomaga, da vzbudi dvom v ustreznost Božje zapovedi. Vse to skupaj je velika iluzija človeka, ki si domišlja, da Boga razume boljše s svojega gledišča, ki je osvobojeno predsodkov in se tako svojo pozicijo raje postavlja po svoji lastni podobi Boga, kot pa po besedi tega istega Boga. »Človek se dela, da pozna Boga toliko časa, dokler zavrača konkretno Božjo besedo.«

dias 7

V nadaljevanju bomo predstavili nekaj gramatičnih dvomov: jode e tob wara je združen kot predpona z elohim (pomen: kot božanska bitja, ki poznajo dobro in hudo)? Morda bi razumeli bolje kot predikativna določitev (boste kakor Bog – ali kot božanska bitja – in boste poznali dobro in hudo). V prvem primeru je glavni poudarek na »kot božanska bitja«, v drugem pa je poudarek na poznavanju dobrega in hudega. Elohim lahko razumemo v pluralu (LXX). Ta insinuacija verjetno želi reči, da bi ljudje lahko postali kot Jahve, božanski pa želi reči »podobni« Bogu. Kar pa zadeva poznavanje dobrega in hudega, pa je potrebno reči, da hebrejska beseda jada, »spoznati«, ne pomeni samo intelektualnega in abstraktnega poznavanja, ampak v bolj širokem smislu, »imeti izkušnjo« oz. »biti domač z« ali bolje »biti sposoben nečesa«.

dias 8

»V starodavnem svetu je bilo védenje vedno povezano z močjo, oblastjo.« »Poznavanje dobrega« se torej ne razume kot neke vrste razsodnost na omejenem etičnem področju, t.j. poznavanje absolutne moralne norme ali napotek za neko ciljno idejo. Toda nič ciljnega ni tu v igri. Za starodavne dobro ni bilo nikoli nekaj samo teoretičnega, ampak se je razumelo kot nekaj, kar je »šlo dobro«, koristilo, pomagalo; torej bi moralo biti dobro in hudo v tem kontekstu razumljeno rajši kot »učinkovito«, »koristno« – »neugodno«, »škodljivo«. To, kar kača nakazuje in želi doseči ni toliko potenciranje spoznavne sposobnosti, kot prav avtonomija sodbe, ki človeku omogoča, da sam odloča to, kar je zanj koristno ali škodljivo; to je povsem nova drža, s katero se človek odteguje od skrbnega Božjega varstva, ki ga v vsem objema. Sam Bog je določil to, kar je za človeka dobro (2,18) in mu s tem dal možnost absolutne gotovosti. Zdaj pa nasprotno se o tem odloča sam. Tu se porodi vprašanje, če ta, tako željena avtonomija kasneje ne postane največje breme njegovega življenja. Toda kdo na to misli danes? Korak, ki ga je potrebno narediti je tako majhen! V nedoločeni in nedoumljivi moči te fraze se skriva to kar mami; je namenoma skrivnostna in tudi kadar naj bi usmerjala človeško misel v neki določeni smeri, ostane vedno odprta za vse smeri in dovoljuje domišljiji, da se ukvarja s skrivnostjo, brez kakršnih koli meja ali zavor. Kačin namig prikazuje možnost širitve človeškega bitja onkraj meja, ki jih je Bog postavil s njegovim stvarjenjem; razširitev življenja ne samo v smislu zgolj spoznavne obogatitve, ampak tudi spoznavne izkušnje, obvladovanja skrivnosti, ki so onkraj človeka.

dias 9

Eno izmed najbolj pomembnih pričevanj te pripovedi je to, da on vidi padec človeka, njegovo ločitev od Boga izvršeno in takrat, v tistem času, in vedno znova ponavlja isto, kar danes imenujemo titanizem (neukrotljiva upornost), človeška oholost. Kača ni ne lagala ne govorila resnice; vedno je videna v pol resnici, prekanjenosti svojega diskurza. Z minimalnimi premiki poudarka v frazi, s pol resnicami in dvojnimi pomeni zna pritegniti svojega naivnega sogovornika v svojo igro in ga pripraviti do tega, da naredi, kar hoče. Opazimo pa, da to ne velja za nagovarjanje; preprosto se omeji na to, da človeku insinuira dražljaj, zaradi katerega nato njegovo delovanje napreduje, seveda popolnoma svobodno, v samo dejanje. Tudi tu se vidi pisateljev napor po tem, da bi, kolikor je najmanj mogoče, izstopil iz človeške perspektive v pripovedovanju dejstev in seveda problema krivde.

dias 10

Vrstica 6. Žena pade in se pusti zapeljati. Vidi, da je drevo »dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje.« Vse te lastnosti sodijo bolj med čutne kot samo med razumske sposobnosti človeka. Človek si želi tega, kar daje »spoznanje«; besedišče odlomka je obarvano z modrostnim slogom in z modrostnimi motivi. Zlo deluje zelo hitro in prehiteva razumski razmislek, ki človeka brani pred zlom. Ko človek deluje zgolj v svoji čutnosti, brez razuma, se zlahka pusti voditi zlu. Ves greh se zgodi zelo hitro in je opisan v polovici vrstice: vzame, jé in daje jesti. Pri tem mož in žena ne mislita na Boga, zapustita ga, odnos z njim je postavljen pod vprašaj. Izključita razsežnost Božje navzočnosti, ki je bistvenega pomena.

dias 11

V vrstici 7 vidimo ironijo: morala bi spoznati, da sta kot Bog, pa spoznata le, da sta naga (`erummfm, prim. 2,25). Pod nagoto tu niso mišljene spolne razsežnosti ampak njuna ranljivost, omejenost. V 1 Mz 2,25 je zapisano, da sta bila prej naga in ju ni bilo sram, torej nista potrebovala zaščite. Iz vrstice 7b pa je razvidno, da je prva posledica greha spoznanje lastne ranljivosti in potrebe po zaščiti pred bližnjim; zato sta si sešila predpasnika iz smokvinih listov. Dokler se človek ne prepusti zlu, ne pozna strahu. Takoj po prvem grehu pa se pojavi strah, skrb zase, ki je vzrok mnogih naslednjih grehov. Tako se zaključi prvi del pripovedi, ki pove, kako je prišlo do prvega greha in do samoobrambe, do strahu zase, ki se bo le stopnjeval.

 

dias 12

Vrstice 8-13: Drugi del

V vrstici 8 nastopi glavni razsodnik, ki do sedaj ni bil vključen v dogajanje. Mož in žena zaslišita glas Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Bog je opisan antropomorfno, kar je značilno za jahvista. Božji glas v človeku vzbuja strah, čeprav ga ne bi smel, a to je že posledica greha. Mož in žena se skrijeta pred Gospodom Bogom, vendar ga to ne ustavi. Njegova logika je drugačna. Bog išče človeka z namenom, da ga odreši.

Vrstice 9-13. Bog pokliče človeka in ga vpraša: »Kje si?« Bog človeka ne obtoži, ampak ga sprašuje in išče tam, kjer je. Človeku želi pokazati logiko, globljo od človeške, ki se želi le skriti. Boga zanima, kaj se je zgodilo. Bog želi, da bi človek povedal resnico; človek pa odgovarja, da je nag, ne razkrije pa vzroka svoje nagote. Bog nato v obratnem vrstnem redu, kot so postopali, zasliši najprej moža, potem ženo in na koncu še kačo. Z zadnjo se ne pogovarja, izreče ji le kazen, kajti Bog se radikalno distancira od zla.

 

dias 13

Vrstice 14-19:Tretji del

Zaslišanju sledi izrek sodbe in kazni. Bog najprej izreče kazen kači, nato ženi in na koncu še možu. Zaradi prvega greha prekolne kačo, kar pomeni, da se sam temeljno oddalji od nje, z zlom ne želi imeti nič skupnega. Vrstica 14 je tudi nekakšna vzročna pripoved, saj avtor posredno pove, zakaj se kača plazi.

dias 14

Vrstica 15. Ko človek pade, Bog ne izreče samo kazni, ampak hkrati kaže tudi pot odrešenja. Znotraj kazni v tej vrstici beremo tako imenovani Protoevangelij (prvi evangelij, začetni del evangelija, kakor so ta odlomek poimenovali cerkveni očetje, začenši z Justinom in Irenejem v 2. stol.), saj Bog vnaprej napove, da bo med človeštvom (ženo) in kačo vladalo temeljno sovraštvo in da bo na koncu zmagal človek (Človek). Kristjani tu vidimo napoved Kristusovega učlovečenja. Žena je predstavljena kot prva, ki pade v greh, in žena je tudi tista, po kateri pride odrešenje. Tam, kjer se je greh začel, pri ženi, se bo začelo tudi odrešenje, pri drugi ženi, Mariji. Potem ko Bog izreče prekletstvo namenjeno kači (v. 14-15), se začne drugi del izreka sodbe in kazni, ki sta namenjena ženi in možu (v. 16-19). Medtem ko Bog kačo prekolne, ženi in možu napove trpljenje.

dias 15

Pot odrešenja je zaznamovana s trpljenjem. Jahvist v drugem poglavju govori o stvarjenju človeka (‘adam) iz zemlje (‘adman, 1 Mz 2,7). Poudari tudi, da je žena (‘iššah), ustvarjena iz moža (‘iš) – v vrstici 23. Na tak način avtor drugega poročila, preko izbranih besed izraža, da je pri stvarjenju prisotna temeljna solidarnost med zemljo in človekom; 2. med možem in ženo ter 3. med Bogom in človekom.

dias 16

  1. Adam (‘adam) je ustvarjen iz zemlje (‘adamah) (2,7)
  2. 2. žena (‘iššah) je ustvarjena iz človeka (‘iš) (2,23),
  3. 3. Bog vključi človeka v delo stvarjenja (2,19).

Drugo poročilo o stvarjenju poudarja torej tri razsežnosti solidarnosti, ki so v trenutku padca prekinjene. Pot, ki pelje k novi solidarnosti, pa je pot, ki vključuje trpljenje. Začetni načrt Boga se po grehu nadaljuje: žena bo še rojevala in tako posredovala življenje, vendar v bolečinah. Čeprav bi pričakovali, da bo človek po grehu v skladu z načelom Božje pravičnosti umrl (v. 2,17), Bog odloži kazen, kar je izraz njegovega usmiljenja do človeka.

Pred človekom se odpira nova pot, ki je zaznamovana s trpljenjem. Človek se mora tega zavedati in to sprejeti. Za kristjane se je ta pot trpljenja dopolnila v Kristusu, ki po svojem učlovečenju, smrti in vstajenju prinaša odrešenje. A posledice greha še obstajajo. V Kristusu, po milosti, smo odrešeni, vendar mora vsak to globoko dojeti in zaživeti, kot novi Adam, novi človek, to pa zahteva človekovo spreobrnjenje in sodelovanje z Božjo milostjo.

dias 17

Ženi Bog napove (v. 16), da bo v nosečnosti mnogo trpela in da bo rojevala otroke v bolečinah. Sprejetje trpljenja izraža naše sodelovanje na poti odrešenja. Solidarnost je bila prekinjena, zato je odnos med možem in ženo zaznamovan z držo gospodovalnosti. Bog je ustvaril ženo kot pomoč možu; v tem drugem viru (J), kjer je rečeno, da bo žena hrepenela po možu, on pa bo gospodoval nad njo, pa vidimo, da odnosi niso več skladni. Greh je prizadel medčloveške odnose. Prej je bilo rečeno (2,23), da se bo žena imenovala »’iššah«, tu pa beremo, da ji je mož dal ime Eva »hawwah«, mati vseh živih (3,20). Ime je lepo in izraža vlogo žene pri posredovanju življenja; v kontekstu izreka kazni pa razberemo odtenke, ki namigujejo na problematiko gospodovalnosti (v. 16), uporabljen je namreč glagol »kraljevati« (mašal). Vsebina dobi polni pomen le v Kristusu in v njegovem odnosu do Cerkve, ko bo »kraljevati« pomenilo darovati se zanjo.

V Božji načrt se zariše nova pot ljubezni, odrešenja, ki je dovršitev stvarjenja.

dias 18

Vrstici 17-18. Izrek kazni možu: medtem ko kazen žene zadeva čas rojevanja, posredovanja življenja, ti vrstici, ki govorita o kazni moža, napovesta prekinitev solidarnosti med človekom in zemljo. Zemlja se upira človeku, delo je zaznamovano z naporom. Tudi to je potrebno razumeti v luči odrešenja človeka, ki mora vzeti nase posledice greha.

Vrstica 19. Zadnja kazen je smrt. To je dramatičen zaključek, saj človek postane umrljivo bitje: »Prah si in v prah se povrneš.« Adam si in kot adam (zemljan) boš zaključil svoje življenje.

dias 19

Vrstica 20: človek imenuje svojo ženo Eva (hawwah), ker je postala mati (’em) vseh živih (kol-hay).

Vrstica 21 je ponoven izraz Božjega usmiljenja. Bog kaznuje človeka (oz. mu razkriva posledice njegovega delovanja), vendar je njegovo usmiljenje še večje. Bog človeka obleče, kar izraža Gospodovo usmiljenje, s katerim brani in varuje človeka; obleka je namreč izraz dostojanstva, ki ga človek tudi po grehu ohrani.

Vrstica 22: v zaključku najdemo še zadnja navodila oz. zapovedi glede prehranjevanja. Obleka iz živalske kože že nakazuje nasilje, prav tako dejstvo, da človek lahko jé meso. Bog izžene človeka iz edenskega vrta zato, da ne bi stegnil roke po drevesu življenja. Tega stražijo angeli. Ko človek odhaja, ve, da bo moral delati in trpeti. Človek sicer ni več v temeljnem odnosu neposredne povezanosti z Bogom. A vseeno ga Bog ne zapusti, saj gre z njim v svet. Kjer je človek, tam je tudi Bog. Če ni več edenskega vrta, ne pomeni, da je človek preklet. Bog ne izreče prekletstva nad človekom, prekleta sta kača in zemlja, slednja, kot posledica človekovega greha (1 Mz 3,17). Človek kot bitje ostane nekaj svetega. Ohrani svojo bogopodobnost, ki jo zagovarja tudi sam Bog (3,17; glej tudi 4,15).

dias 20

Prekletstvo zemlje je drugačno od prekletstva kače. Prekletstvo kače pomeni, da se Bog radikalno distancira od nje. Prekletstvo zemlje pa pomeni, da se le-ta upira človeku, da ne sodeluje več z njim. Prekletstvo zemlje je posledica človekovega greha. Bog pa ni proti zemlji, ampak preko nje izraža svojo naklonjenost človeku oz. svojo kazen.

Pripravil: Sebastijan Cerk