Sreda, 15. januar: Jezus ozdravi Simonovo taščo in moli na samem

Današnji evangelij naredi vtis neprestanega hitenja. Jezus  ozdravi taščo, ta jih brž postreže, potem pa večer med bolniki in obsedenimi. O mirni noči niti ni govora, še pred svitom se Jezus že umika v samoto. Za njim spet pridejo učenci in spet je med množico. Potem pa že odhaja drugam, v bližnja naselja, da bo tam oznanjal.

Zdi se kot da odlomek opisuje primer današnjega hitenja. Še preden se konča eno, se začenja drugo. To vsi poznamo. Verjetno pa nam obvladovanje časa ne gre vedno najbolje od rok. Jezus očitno dobro obvladuje čas. Iz njegovega hitenja ni čutiti napetosti, živčnosti, raztresenosti, jeze. Kljub temu, da ne uspe moliti kot si je verjetno zamislil, se od molitve umakne in se zavzame za ljudi. Nikjer ne zasledimo, da bi se na koga znesel, se razjezil ali ga prezrl. Povsod in vedno je ves tam. Od kod ta njegov mir?

Prvo, zaradi česar Jezus uspe ohranjati notranji mir je zavest o poslanstvu: Za to sem prišel! Kje pa smo mi s tem? Ali nam je ves čas jasno, kaj je naše poslanstvo, čemu smo na svetu?

Mir bomo našli, če nam bo ves čas jasno, da smo poklicani,

• najprej k polnosti življenja, potem
• k uresničitvi svoje moškosti oz. ženskosti, kot očetje in matere,
• h konkretni poklicanosti v zakonski ali posvečeni stan.

Ves mir je pravzaprav v tem, da se zavemo, da večjega od biti zvest sebi in Bogu, ni. In da je za to potrebno ves čas ohranjati stik s tistim, ki nas je poklical. Zato pravi poročilo o natrpanem Jezusovem urniku, da je še pred svitom vstal, da bi molil. Molitev je gotovo drugi temelj našega miru.

Molitev ima dve drži: je uboga, saj izraža potrebo po pomoči, in je istočasno prepričana o dejstvu, da bo Bog ob svojem času in na svoj način prošnje uslišal. Če je molitev resno krščanska, torej niha med potrebo, ki jo vedno vsebuje, in gotovostjo, da bo uslišana, četudi se ne ve natančno, kdaj. Kdor moli, se ne boji motiti Boga. Goji slepo zaupanje v njegovo očetovsko ljubezen.

Ne vem, morda se ne sliši prav, a moliti je kot nekoliko nadlegovati Boga, naj nas posluša. Moliti je kot pritegniti Božje oči in srce k nam samim.. Toda mi včasih, ko molimo, prosimo Gospoda za svoje potrebe enkrat, dvakrat, trikrat, a ne posebej prepričljivo. Potem se utrudimo in ga pozabimo še naprej prositi.

Molitev ima ti dve drži: je uboga in je gotova. Molitev je vedno uboga. Kadar nekaj prosimo, potrebujemo pomoč: ‘To potrebujem, poslušaj me, Gospod!’ A če je resnična, je molitev tudi gotova: ‘Poslušaj me! Verjamem, da to lahko storiš, ker si to obljubil.’

On je obljubil: to je temeljni kamen, na katerem sloni gotovost molitve. S to gotovostjo Gospodu povemo o naših potrebah, prepričani, da nas bo On uslišal. Moliti pa pomeni tudi slišati Jezusovo vprašanje: ‘Veruješ, da morem to storiti?’ On lahko stori. Kdaj bo storil, kako bo storil, ne vemo. To je gotovost molitve. Gospodu moramo z vso resnico povedati svoje potrebe:  Gospod. Potrebujem to. Bolan sem. Imam ta greh. To me boli …’ Vedno po resnici, tako, kot je. On sliši naše potrebe in sliši tudi, da ga za pomoč prosimo z gotovostjo. Pomislimo torej,  če je naša molitev uboga in če je gotova: Uboga, ker povemo resnico o sebi, in gotova, ker verjamemo, da Gospod lahko stori tisto, kar ga prosimo.

Ni torej dovolj, da se vprašamo ‘koliko’ molimo. Prav tako se moramo vprašati ‘kako’ molimo, ali bolje, ‘kakšno je naše srce’. Pomembno je, da ga izprašamo ter ovrednotimo misli in čustva, izrujemo prevzetnost in hinavščino. Z arogantnostjo in hinavščino namreč ni mogoče moliti. Molimo lahko samo, če se postavimo pred Boga takšni kot smo. Vsi smo namreč pod vplivom vsakodnevnega hitrega ritma, pogosto v oblasti občutkov, raztresenosti, zmedenosti. Potrebno se je naučiti ponovno najti pot do svojega srca, obuditi vrednost intimnosti in tišine, kajti ravno tam nas Bog srečuje in nam govori.

Ervin Mozetič