Jezus je zagledal moža, Mateja po imenu, ki je sedel pri mitnici. Bil je cestninar. Te ljudi so imeli za najslabše, ker so pobirali davke in denar pošiljali Rimljanom. In del denarja so spravljali v svoj žep. Denar so dajali Rimljanom: prodajali so svobodo domovine in zato so jih sovražili. Bili so izdajalci domovine. Jezus ga je poklical. Zagledal ga je in poklical: ‘Hodi za menoj.’ Jezus je izbral apostola… izmed tistih ljudi, najslabšega. In ta Matej, ki je bil povabljen na kosilo, je bil vesel.

V Rimu v cerkvi sv. Ludvika, je  Caravaggiova slika, Matejevo spreobrnjenje. On, ki se oklepa denarja, in Jezus, ki s prstom kaže nanj. On je navezan na denar in Jezus izbere njega. Na kosilo povabi vso kliko, izdajalce domovine, cestninarje. Ko so to videli farizeji, ki so se imeli za pravične, so vse sodili in govorili: ‘Kako to, da je vaš učitelj v tej družbi?’ Jezus reče: ‘Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.’

To me zelo tolaži, ker mislim, da je Jezus prišel zame. Vsi smo namreč grešniki. Vsi. Vsi imamo ta doktorat. Doktorirali smo. Vsak izmed nas ve, kje je njegov greh najmočnejši, kje je njegova šibkost. Predvsem moramo najprej priznati, da nihče od nas, tukaj prisotnih, ne more reči: ‘Jaz  nisem grešnik.’ Farizeji so to govorili. In Jezus jih obsodi. Bili so ošabni, domišljavi, mislili so, da so višji od drugih. Vendar pa smo vsi grešniki. To je naš naziv in tudi priložnost, da k sebi pritegnemo Jezusa. Jezus prihaja k nam, pride k meni, pride k meni, ker sem grešnik.

Zato je prišel Jezus – za grešnike, ne za pravične. Zanje to ni potrebno. Jezus pravi: ‘Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Ko berem te besede, čutim, da me Jezus kliče. In vsi moremo reči isto: Jezus je prišel zame. Vsak izmed nas lahko to reče.

To je naša tolažba in naše zaupanje: da on vedno odpušča, vedno ozdravi dušo, vedno. Tudi če nekdo reče: ‘Slaboten sem, ponovno bom padel…’ Jezus je tisti, ki te bo dvignil, ozdravil, vedno… To je naša tolažba, Jezus je prišel zame, da bi mi dal moč, da bi me osrečil, da bi pomiril mojo vest. Ne bojte se. V težkih trenutkih, ko čutimo težo mnogih stvari, ki smo jih storili, mnogih spodrsljajev v življenju… Tudi takrat me ima Jezus rad.

Na misel mi pride odlomek iz življenja velikega svetnika, Hieronima, ki je imel robat značaj. Želel je biti ponižen, a ta njegov robat značaj… bil je Dalmatinec in Dalmatinci so močni… Uspel je obvladati svoje obnašanje in tako je izročal Gospodu veliko stvari, veliko dela ter molil k Gospodu: ‘Kaj želiš od mene?’ ‘Nisi mi dal še vsega.’ ‘Gospod, dal sem ti to, ono in drugo…’ ‘Ena stvar manjka.’ ‘Kaj manjka?’ ‘Daj mi svoje grehe.’ To je lepo slišati: ‘Daj mi svoje grehe, svoje slabosti, jaz jih bom ozdravil, ti pojdi naprej.’

Danes, mislimo na Jezusovo Srce, naj nam pomaga razumeti to lepo stvar, z usmiljenim srcem, ki nam reče samo: ‘Daj mi svoje slabosti, daj mi svoje grehe, jaz odpustim vse.’ Jezus odpusti vse, vedno odpusti. Naj bo to naše veselje.

Pripravil: Ervin Mozetič