Zakaj Bog dopušča zlo, bolečine in trpljenje?

»Zakaj je to doletelo ravno mene?« »Zakaj se to dogaja meni/nam?«

Pogosto zastavljeno vprašanje, ki pa ni nujno vedno vprašanje. Kako to mislim? To »vprašanje« je namreč dvosmerno. Lahko je preprosto vprašanje, bolj verjetno pa je klic na pomoč.

Če vidimo, da je oseba, ki je zastavila to vprašanje v stiski (duševni ali drugačni) je najbolje, da se ji posvetimo z izkazovanjem pozornosti in ljubezni do sočloveka. Ko bodo vprašali: »Kje je bil Bog?« bodo s tem pravzaprav mislili: »Praviš, da poznaš Boga; bi bil tako dober in mi pokazal njegovo ljubezen?«

Nekaj idej, kako se odzvati v takšnih primerih, najdemo v Jakobovem pismu (Jak 2,15-16): »Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!« a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga?« Podobno nas nagovarja tudi Janez v svojem prvem pismu (1 Jn 3,18-19): »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici. Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice.«

Ko je nekdo v bolečinah ali v šoku, ker se mu je nekaj slabega zgodilo, ni najbolj razpoložen za razumske in racionalne razlage. Najbolje je, da mu pomagamo z izkazovanjem sočutja in kakršnekoli pomoči.

Po drugi strani pa je lahko vprašanje, zakaj Bog dopušča zlo, zelo resno. V Svetem pismu najdemo tri vrste sporočil, ki nekako ne gredo skupaj:

1. Bog je dober, kar pomeni, da je popoln, sovraži vsakršno zlo in se mora ukvarjati z vsem, kar mu je nasprotno.
2. Bog je velik, vsemogočen in lahko naredi karkoli hoče, brez kakršnekoli omejitve.
3. Zlo je resnično, kar pomeni, da so kljub Božji vsemogočnosti še vedno področja, kjer lahko deluje zlo. Se pravi, da Bog potemtakem dopušča zlo. Kako to?

Obstaja nekaj različnih načinov, kako na to odgovoriti:

1. Zanikati obstoj Boga in z njim tudi obstoj zla

Prvi način se zdi dokaj preprosta in je zelo popularna v sodobnem svetu. Z drugimi besedami: »Če je Bog res dober in velik, potem bi moral uničiti zlo. Ker pa je več kot očitno, da zlo še vedno obstaja, je jasno, da Boga ni. Ni ne dobrote ne zla, ni nekega absolutnega standarda, po katerem bi sodili dobro ali slabo. Edino, kar nam je v tem brezbožnem svetu še ostalo, so naše osebne prioritete. Jaz imam svoje in ti imaš tvoje. Umori, prešuštva, kraje so lahko za nekoga nedovoljeni, za nekoga drugega pa dovoljeni. Nimamo nikogar, nimamo neke popolne osebe, ki bi nam določevala kaj je prav in kaj ne.

Seveda si lahko izmišljamo zakone in pravila, ki nam omogočajo, da kot družba zdržimo drug z drugim, toda če ta pravila in zakoni niso utemeljeni na neki vsesplošni avtoriteti ali standardu, ki bi bil nad človeškim mnenjem, kaj je potem tisto, kar loči dobro od zlega? Cele družbe in države lahko v tem pogrešijo (npr. Nemčija v drugi svetovni vojni, Sovjetska zveza …). Lahko pa trditev tudi obrnemo. Če torej nimamo Boga, vsesplošnega, absolutnega standarda, potem tudi ni resničnega zla. Vendar zlo obstaja in je še kako resnično! Tako ravno zaradi obstoja zla lahko verjamemo, da Bog resnično je.

2. Narediti zlo za del Boga ali »pobožanstvenje zla«

Drugi način je, da zlo naredimo za del Božje osebnosti. To idejo smo zahodnjaki v glavnem prevzeli od vzhodnjaških verstev (hinduizem in budizem), kjer je zlo tudi del Boga, njegova temna stran. Razlika je v tem, da pri vzhodnih verstvih ne moremo govoriti o osebnem Bogu, ampak govorimo o nekem dojemanju boga kot vseobsegajočega sveta okoli nas. Z našim zglednim življenjem postajamo del tega boga in na koncu tudi mi sami bog in s tem tudi del zla. To temno stran Boga je Jezus jasno ovrgel s križem in vstajenjem.

3. Zanikati Božjo vsemogočnost

Tretji način ponuja omejevanje Božje moči. Bog obstaja, vendar je omejen. Je dober in pozna zlo, vendar zaradi pomanjkanja njegove moči nima popolnega vpliva na kakršnokoli zlo. To je liberalni pogled na Boga kot omejeno osebo, katere namen je, da skuša z omejenimi sredstvi premagati vsakršno zlo. To je nesvetopisemsko gledanje, ki Boga postavi v ponižujoč položaj. Če je Bog stvarnik vsega vesoljstva potem ne more biti nižji od tistega, kar je ustvaril.

4. Zanikati Božjo dobroto

Četrti način trdi, da je Bog vsemogočen, ima možnost, da premaga zlo, vendar tega enostavno ne želi. Zanimiv pogled, ki ga lahko na prvi žogo zavrnemo, vendar se ga ljudje v stiskah in preizkušnjah pogosto oprimejo in sklepajo: »Bog nas je pozabil«. Vendar ne smemo tako razmišljati. Apostol Pavel to lepo razloži v pismu Filipljanom: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« (Flp 4, 6-7). Prav tako poznamo iz Svetega pisma primere, ki jasno dokazujejo Božjo dobroto.

5. Človekova svobodna volja

Peti način pojasnjuje, da je za vse zlo v bistvu kriv človek. Bog je veliko tvegal, a je v svoji neizmerni dobroti podelil človeku več, kot je bil ta zmožen prenesti. Izdal je Boga, vendar ga ta ni kaznoval do konca, marveč mu je pustil še naprej svobodno voljo. S tem pa je človek odprl prostor za vdor zla. V računalniškem jeziku bi lahko rekli, da je človek tisti, ki je odprl požarni zid, da je virus prišel v sistem.
1. Jezus je to napovedal: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Jn 16,33)
2. Bog ni ustvaril zla (vsaj dokaza za to nimamo)
3. Glavni vzrok za večino trpljenja in zla v svetu je človek.
4. Živimo v padlem, nepopolnem svetu, ker se je človeštvo tako odločilo.
5. V poslednji sodbi bo Bog sodil med dobrim in slabim.
6. Sam Bog je tudi trpel (Jezus Kristus na križu), da bi pokazal, da je to smiselno.
7. Bog lahko tudi iz slabega potegne nekaj dobrega.

Pripravil: J. V.

Uredila: Mojca Bertoncel