V nagovoru pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov je papež 2. nedeljo med letom označil za  nadaljevanje praznika Gospodovega razglašenja in praznika Jezusovega krsta.«

Evangeljski odlomek (prim. Jn 1,29-34) nadaljuje s pripovedjo o Jezusovem razodevanju. Potem ko je bil krščen v reki Jordan, ga je posvetil Sveti Duh, ki je obstal nad njim in glas nebeškega Očeta ga je razglasil za Božjega Sina (prim. Mt 3,16-17). Evangelist Janez za razliko od ostalih treh evangelistov ne opiše dogodka, ampak nam podaja pričevanje Janeza Krstnika. On je bil prva Kristusova priča. Bog ga je poklical in ga je za to pripravil.

Sveti Duh je dal Janezu razumeti nezaslišano novost

Krstnik ne more več zadržati želje, da bi pričeval o Jezusu in pravi: »In jaz sem videl in pričujem« (v. 34). Janez je videl nekaj pretresljivega, torej ljubljenega Božjega Sina solidarnega z grešniki in Sveti Duh mu je dal razumeti to nezaslišano novost, ta resničen preobrat. Medtem ko je v vseh verstvih človek, tisti, ki bogu daruje in žrtvuje, je v Jezusovem primeru Bog tisti, ki daruje svojega Sina za zveličanje človeštva. Janez pokaže svoje čudenje nad to pretresljivo novostjo, ki jo je prinesel Jezus, z bogatim izrazom, ki ga vedno znova ponavljamo pri sveti maši: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta!« (v. 29).

Jezus Kristus, Jagnje Božje je postal solidaren z nami grešniki

Pričevanje Janeza Krstnika nas vabi, da vedno znova nadaljujemo pot vere in da začnemo pri Jezusu Kristusu, Jagnjetu, polnem usmiljenja, ki ga je Oče dal za nas; da se pustimo vedno znova presenetiti Božji izbiri, da je na naši strani, saj je postal solidaren z nami grešniki, in rešil svet zla tako, da si ga je popolnoma naložil nase.

Pustimo se tudi mi poučiti Svetemu Duhu

Ne domišljamo si, da Jezusa že poznamo in da o Njem vse vemo (prim. v. 31). Ne, ni tako. Ustavimo se ob evangeliju, lahko tudi tako, da zremo Kristusovo ikono, »Sveto obličje«. Zrimo z očmi, še bolj pa s srcem. Pustimo se poučiti Svetemu Duhu, ki v nas pravi: »On je! Božji Sin je postal jagnje, zaklano iz ljubezni. On, samo On je nosil, trpel in zadostil za greh vsakega od nas, sveta in tudi za moje grehe. Vse. Nosil jih je na sebi in jih je odvzel nam, da bi bili svobodni in ne več sužnji zla. Da, še vedno ubogi grešniki, a ne več sužnji. Ne sužnji, ampak otroci, Božji otroci!

Vir: Radio Vatikan

Foto: Radio Vatikan

Uredila: Mojca Bertoncel