Ob začetku novega sodnega leta so se s papežem Frančiškom srečali člani Rimske rote. Zbranim sodnikom, odvetnikom, uradnikom in ostalim sodelavcem apostolskega sodišča je sveti oče spregovoril o krščanskih zakoncih kot evangelizatorjih, ki jih današnja Cerkev zelo potrebuje. Kot zgled je postavil Pavlova sodelavca, zakonca Akvilo in Priskilo.

Papež Frančišek je govor rimski roti navezal na zakonca Akvilo in Priskilo ter ju postavil za zgled zakonskega življenja. Izpostavil je, da mora Cerkev pri hoji za Jezusom delovati v skladu s tremi pogoji, ki so okrepljeni s strani samega Jezusa, in to so popotništvo, pripravljenost in odločitev. »Cerkev je po svoji naravi v gibanju, ne ostaja nepremična znotraj svoje ograde; odprta je za najbolj prostrana obzorja,« je zatrdil Frančišek in spomnil, da je Sveti Duh ob apostola Pavla postavil ta občudovanja vreden zgled zakoncev, ki tako pri Luku kot v Pavlovem opisu nista nikoli nepremična, vedno sta v neprestanem gibanju. »In sprašujemo se, kako to, da ta zgled popotnih zakoncev v pastorali Cerkve več stoletij ni imel svoje identitete zakoncev evangelizatorjev. To bi potrebovale naše župnije, predvsem v urbanih predelih, kjer župnik in njegovi sodelavci kleriki ne bodo mogli nikoli imeti časa in moči, da bi dosegli vernike, ki kljub temu, da se opredeljujejo kot kristjani, ne pristopajo k zakramentom in ne poznajo Kristusa,« je poudaril papež.

Kot je nadaljeval, je na začetku reforme procesa o zakonski zvezi vztrajal pri dveh elementih: bližini in zastonjskosti. Sv. Pavel je v zakoncema Akvili in Priskili našel način, kako biti blizu oddaljenim, in ju je ljubil, ko je več kot leto dni živel pri njiju v Korintu, kajti kot zakonca sta bila učitelja zastonjskosti. »Krščanski zakonci bi se od njiju morali učiti, kako biti zaljubljeni v Kristusa in biti blizu družinam, ki so pogosto prikrajšane za luč vere, ne vedno zaradi svoje subjektivne krivde, ampak ker so puščene na obrobju naše pastorale: pastorale elite, ki pozablja ljudstvo,« je zatrdil in dodal, kako bi želel, da njegov govor ne bi ostal samo lepe besede, ampak bi del pastirjev, škofov in župnikov spodbudil, da bi kakor apostol Pavel poskušali ljubiti zakonske pare, ki so kot ponižni misijonarji pripravljeni doseči tiste trge in tiste stavbe naših metropol, ki jih luč evangelija in Jezusov glas ne dosegata. Po drugi strani pa bi spodbudil tudi krščanske zakonce, da bi kakor Akvila in Priskila bili dejavni in napolnjeni s pogumom, vse do točke, da bi iz otrplosti in sna prebudili pastirje, ki morda pretirano stojijo na enem mestu ali so blokirani s filozofijo malega kroga popolnih. Gospod je namreč prišel iskat grešnike in ne popolnih.

Zavedati se je treba, da so sveti krščanski pari delo Svetega Duha in so že del skupnosti. »Na nas pastirjih je, da jih naredimo za subjekte nove moči v življenju krščanskega zakona in jih tudi varujemo, da ne bi zapadli v ideologije. In ti pari, ki jih Duh nedvomno poživlja, morajo biti pripravljeni izstopiti iz sebe, se odpreti za druge, živeti bližino in življenjski slog, ki spreminja vsak medosebni odnos v izkušnjo bratstva.«

Pastirji naj se torej pustijo razsvetliti Svetemu Duhu, da bodo  pari, ki so pogosto že pripravljeni, a niso poklicani, opazili to oznanilo. Te »zakonske pare v gibanju« danes potrebuje Cerkev po vsem svetu. Akvila in Priskila sta bila zvesta tovariša pastirjev takratnega časa, danes pa sta lahko zgled. »Prepričani moramo biti, in želel bi reči gotovi, da v Cerkvi podobni pari zakoncev že obstajajo. So Božji dar, sad delovanja Duha, ki Cerkve nikoli ne zapusti. Duh pa od pastirjev pričakuje gorečnost, da ne bi ugasnila luč, ki jo ti pari širijo na periferijah sveta.«

Vir: Radio Vatikan

Foto:

Uredila: Mojca Bertoncel