Pismo bolnikom ob svetovnem dnevu bolnikov (11. februar)

V torek bo god Lurške Matere Božje in 28. svetovni dan bolnikov. Kdor je prebral ali slišal vsaj nekaj odlomkov iz evangelija, je lahko hitro spoznal, da je učlovečeni Bog – Jezus Kristus – med svojim 33-letnim bivanjem na zemlji izkazoval posebno skrb bolnikom in tako dobesedno uresničeval svoje besede: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek«  (Mt 11,28). V svojem govoru o poslednji sodbi pa je sebe celo izenačil z bolniki, ko je rekel: »Bolan sem bil in ste me obiskali« (Mt 25,36). In: »Bolan sem bil /…/ in me niste obiskali« (Mt 25,43). Ker: »Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). In: »Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili« (Mt 25,45). H takšni dobrodelnosti nas je spodbudil tudi prerok Izaija v prvem berilu.

In če je kaj tolažilnega za bolnika, je dejstvo, da se je trpeči Odrešenik izenačil z bolniki. Bolan človek, morda celo »pribit« na posteljo, je resnično podoben križanemu Odrešeniku – trpi. Ko sem pred nekoliko več kot tremi leti postal bolnišnični kaplan v rakičanski bolnišnici (MS), si o tej podobnosti nisem upal govoriti bolnikom. Zdela se mi je »preveč pobožna« in preveč plehka razlaga smisla bolnikovega trpljenja. Mislil sem si: »Bolnik realno trpi. Kako naj mu bo uteha nekaj besed o trpljenju Boga?« Ampak moja misel ni bila pravilna. V vseh treh letih mi sveta vera, sveti evangelij, cerkveni očetje in vsa druga mogoča duhovna literatura niso ponudili drugega odgovora na vprašanje po smislu križa bolezni kakor Kristusovo trpljenje. Prav tako kakor je Kristusov križ osmislil križ desnega razbojnika. In ko sem o tem začel pripovedovati tudi bolnikom, so na moje veliko presenečenje občutili uteho: »Da, Kristus je tudi trpel.« Kakor se je Kristus čutil preganjanega od apostola Pavla, ko mu je ob njegovem preganjanju kristjanov zastavil vprašanje: »Savel, Savel, zakaj me preganjaš?« (Apd 9, 4), tako smemo verovati, da Kristus trpi tudi v bolnikih, dokler se na njihovih telesih ne dopolni, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev (prim. Kol 1, 24). Tako bi si drznil zapisati, da je karizma bolnikov, tj. njihovo poslanstvo, karizma (poslanstvo) križanega Kristusa, tj. tistega, ki se žrtvuje do smrti, da je mogel vstati od mrtvih. V svetu, preobremenjenem z ekonomskimi računicami, tako bolniki seveda nimajo dolžnega spoštovanja, medtem ko Cerkev v njih gleda živo ikono križanega Kristusa.

Jezus Kristus je v tem smislu svoji Cerkvi zapustil celo zakrament sv. bolniškega maziljenja, katerega učinek je »združenje s Kristusovim trpljenjem, saj po milosti tega zakramenta prejme bolnik moč in dar, da se tesneje zedini s Kristusovim trpljenjem; bolnik je na neki način posvečen za to, da obrodi sad z upodobitvijo po Kristusovem odrešenjskem trpljenju. Trpljenje, posledica izvirnega greha, dobi novi smisel, saj postane delež pri Jezusovem odrešenjskem delu« (KKC 1521). Zato se ne bojmo v bolezni sprejemati in duhovniki ne podeljevati zakramenta bolniškega maziljenja. Velik dogodek Božjega kraljestva je, ko bolnik prejme v zakramentu Božjega usmiljenja odpuščanje grehov, se združi s Kristusovim trpljenjem po zakramentu bolniškega maziljenja in se posveti in združi s Kristusom v zakramentu sv. Rešnjega Telesa. To je udejanjen Kristusov križ, je udejanjeno odrešenje. Oskrbeti bolniku svete zakramente je tako za kristjane enako nujno kakor oskrbeti bolniku zdravila in nego. Zato nas pri oskrbi zakramentov bolniku ne sme nič ustaviti! Prav neodgovorno je, da tudi verni ljudje duhovnika za podelitev zakramentov kličejo šele po večmesečni bolezni. Zakramenti se bolniku podelijo ob začetku njegove bolezni, kakor zdravila, in potem naj duhovnik spremlja bolnika kakor zdravnik. Bolnik pa naj sebe, kolikor pač zmore, priporoča Bogu.

Preprečiti podelitev zakramentov bolniku je pred Bogom težek greh in odkar živimo v verski svobodi tudi nespoštovanje civilnih določil. Tako ima v Sloveniji vsak vernik v kateri koli, tudi državni ustanovi neodtujljivo pravico prejeti zakramente, če zanje prosi, in tega nimajo pravice preprečiti niti najbližji sorodniki. In to tudi v primeru nezavesti ali demence, če je iz življenja jasno in javno razvidno, da je bolnik izpovedoval vero v Jezusa Kristusa.

Ne moremo pa si predstavljati Kristusovega križa, ne da bi ob njem stala Božja Mati Marija. Marija je leta 1858 v Lurdu začela čudovit – in nikoli končan – obisk bolnikov vsega sveta. Marija želi stati pod vsakim »bolniškim« križem, da bi pogled, misel in pobožnost k njej bolnika krepila v njegovem poslanstvu trpljenja, da bi ga uresničil kakor na križ pribiti desni razbojnik, ki ni želel v svojem trpljenju vedeti za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega (prim. 1 Kor 2, 2). Škoda bi namreč bilo, da bi se trpljenje bolnikov izgubilo v nič, kakor trpljenje levega razbojnika, ko ga pa Kristus in Marija želita tako pobožno zbrati v odrešenje vsega sveta in trpečim, ki pridejo k njima, podeliti svoj pokoj.

Ob 28. svetovnem dnevu bolnikov naj v nas odmevajo papeževe besede iz letošnje poslanice: »Ko enkrat prejmemo počitek in Kristusovo tolažbo, smo poklicani tudi sami postati počitek in tolažba za brate, s krotko in ponižno držo, po zgledu Učitelja.«

Andrej Lažeta koordinator bolniške pastorale