Ritem življenja je postal tako hiter, da presega naše sposobnosti prilagajanja. Hiti počasi, so rekli Rimljani. Danes je izbrisan prislov počasi in se pokoravamo le še glagolu, velelniku: pohiti, teci, podvizaj se. Tekanje je pogosto postala mrzličnost in neke vrste bolezen.

Nimamo časa, da bi razumeli ali pa se veselili tega, kar nam življenje dan za dnem ponuja. Človek se lahko znajde na drugem koncu svojega življenja, ne da bi se sploh zavedal, da je živel.

Jezus v evangeliju nikoli ne daje vtisa, da bi ga vznemirjala naglica. Včasih celo zapravlja čas: vsi ga iščejo, on pa se ne da najti, ko je ves zatopljen v molitev. V današnjem evangeljskem odlomku vabi tudi svoje učence, da z njim zapravljajo čas: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte. Kako blagodejna je »počasnost« tudi za naše telo!

Če je počasnost doma v evangeliju, je pomembno ovrednotiti vse tiste priložnosti za postanek in oddih, ki so posejane skozi zaporedje dni. Nedelja in prazniki, če jih dobro uporabimo, nam dajejo priložnost, da prekinemo pretirano napet ritem in vzpostavimo harmonijo s stvarmi, ljudmi, predvsem pa s seboj in z Bogom.

Ena od priložnosti za počitek so prav poletne počitnice. Te so za večino ljudi edina priložnost, da si malce odpočijejo, da se sproščeno pogovorijo s zakoncem, se igrajo z otroki, preberejo dobro knjigo ali pa molče opazujejo naravo; skratka, da se sprostijo. Če bi iz počitnic naredili še večje hitenje, bi jih uničili. K naročilu »Posvečuj Gospod dan« bi bilo treba dodati: »Posvečuj počitnice.«

Ob teh priložnostih, ko se ustavimo, je potrebno pozabiti na našo pomembnost in na to, da moramo narediti pomembne stvari. Resnično zapravljen čas je tisti, ki ga porabim zunaj sebe, sredi vznemirjenja, ko si nikoli ne zastavim bistvenih vprašanj: »Kdo sem? Kaj hočem? Kam grem?« Ko človek nikoli ne pomisli na Boga in na to, da jaz, prav jaz obstajam pred tem Bogom.

Nekega dne je veliki pesnik Paul Claudel, ki je bil tudi veleposlanik na Japonskem, sredi poletja opoldne stopil v cerkev in molil k Mariji naslednjo molitev, ki vam lahko pomaga:

»Mati Jezusova, ne prihajam, da bi molil. Ničesar nimam, kar bi lahko podaril, in ničesar, kar bi prosil. O, Mati, prihajam, da bi te gledal … Molče gledam tvoj obraz in dovolim srcu, da poje v svoji govorici.«

To pomeni ustaviti se.

Pripravil: Ervin Mozetič