Prispevek je predloga, ki vam je lahko v pomoč pri spodbujanje osebne vere članov župnijskih skupin.

 

Prosimo Gospoda, da ne bi izgubili te prenavljajoče mladosti, da ne bi bili kristjani v pokoju, ki so izgubili veselje in se ne pustijo voditi naprej. Kristjan ne gre nikoli v pokoj. Kristjan živi; živi, ker je mlad – kadar je resnični kristjan.[1]

 

DUHOVNA POGLOBITEV

Svetopisemski odlomek

Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. 1 Kor 15,3-5

 

Za osebni razmislek

  • Kaj za moje življenje pomeni, da je Kristus umrl za moje grehe, bil pokopan in tretji dan vstal od mrtvih?

Gospod, hvala ti, da si nase vzel vse moje grehe in mi s svojim trpljenjem,  smrtjo in vstajenjem podaril novo življenje v Tebi.

 

IZTOČNICA ZA POGOVOR

Odlomek iz pisma apostola Pavla Korinčanom je najstarejša izpoved vere in obenem tudi osnovno oznanilo vere, saj povzema veselo novico: Jezus je za nas umrl in vstal in nas s tem odrešil. Veselo novico lahko oznanimo v desetih sekundah. Toliko je namreč potrebno, da izrečemo: 1. Bog te ljubi; 2. vsi smo grešili; 3. Kristus je za naše grehe umrl in vstal od mrtvih in 4. na te Božje darove moramo odgovoriti z vero. Veliko več časa potrebujemo, da te štiri resnice dojamemo in jim dovolimo, da spremenijo naš pogled na svet in naš način življenja.[2]  Če zares poznaš Jezusa in se zavedaš, kaj vse ti je dal, naredil in žrtvoval zate, je nemogoče, da ne bi bil poln veselja in ne bi želel tega deliti z drugimi. Ne moreš si kaj, da drugim ne bi govoril o Jezusu, Cerkvi, Božjih milostih, svetnikih, nauku, zakramentih in vsem drugem, kar ti je spremenilo življenje. Preprosto se ne moreš premagati, ker to kar vre iz tebe. Ko na primer naletimo na kak odličen film ali glasbo, želimo to takoj deliti z drugimi in jim povedati, kaj smo videli in slišali. In če nas lahko tako navduši že nek film ali pesem, mar nas ne bi moral še toliko bolj navdušiti Bog, ki se je za nas učlovečil, umrl na križu in vstal, da bi lahko skupaj z njim večno živeli? Dejstvo, da danes vidimo tako malo katoličanov, ki bi se veselili tega, da so kristjani, pa nam govori, da mnogi, ki ob nedeljah sedijo v cerkvi, sploh ne vedo, zakaj so tam in kaj se tam dogaja. Čeprav so prejeli zakramente, se nikoli niso osebno srečali z Jezusom Kristusom. Ali pa jim primanjkuje zaupanja v lastno znanje, ki so ga pridobili pri verski vzgoji.[3]

Naša vera se krepi, kadar jo delimo z drugimi Kadar svojo vero razlagaš drugim, jo tudi sam poglabljaš in krepiš svoje pričevanje. Tako je pri proučevanju vsega. Kadar moraš nekomu nekaj pojasniti, se s tem tudi sam bolje seznanjaš. Kadar skušaš izluščiti najpomembnejše, se učiš osredotočati na bistveno in to nadgrajuješ. Podobno je z oznanilom vesele novice. Poudariti je treba njeno jedro – kdo je Jezus Kristus, kaj nam je prinesel in zakaj smo tega potrebni. To je osnovno oznanilo (kerigma), ki ga je sveti Pavel v svojih pismih neštetokrat ponavljal: »Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim« (1 Kor 15,3-5). Osredotočanje na bistvo evangelija spreminja tudi naš pogled na vero. V njej ne vidimo več le nečesa, kar smo dolžni sprejeti kot kulturno dediščino, ki smo jo podedovali od staršev in starih staršev, ampak predvsem naš osebni odnos z Jezusom Kristusom. Tako postajamo veseli pričevalci, kakršne potrebuje svet.[4]

Za pogovor

  • Kakšen je naš prvi vtis, ko pogledamo obraze ljudi, ki pridejo k sveti maši v našo župnijo? So naši župljani veseli ali žalostni kristjani?
  • Kakšen vtis o naši veri bi si ob pogledu na te obraze in ob vzdušju, ki vlada v naši župniji, ustvaril nekdo, ki še ne veruje?
  • Kaj lahko naredimo, da bo v naši župniji več veselih pričevalcev?

 

POPOTNICA

Bog nas ljubi. To je prva resnica, ki jo oznanjamo. Katoličani trdimo, da nam je to kristalno jasno. A da bi dojeli vso globino Božje ljubezni, moramo najprej razumeti, da je odrešenje več kot odpuščanje grehov. Predstavljajmo si nekoga, ki je storil vrsto zločinov, za katere je bil obsojen na smrt. Njegovo pritožbo na obsodbo so zavrnila vsa sodišča. Da bi bilo še hujše, je na smrt zbolel. Tudi, če bi se izognil električnemu stolu, so mu bili dnevi šteti. Napočil je dan usmrtitve. Nekaj trenutkov pred izvršitvijo kazni je zazvonil telefon. Bil je nekdo, ki je usmrtitev preklical. Čeprav je zločinec občutil olajšanje, je vedel, da kljub temu umira. Poleg tega je bil zaradi sodnih stroškov v osebnem stečaju in od vseh zapuščen. Bil je popolnoma sam, brez prijateljev in družine. Zato se mu je pomilostitev zdela brez pomena. Ko je to povedal svojemu rešitelju, ga je ta presenetil: »Pogum! Moja pomilostitev ni edina vesela novica. Poravnal sem tudi vse tvoje dolgove, znanstveniki pa so že našli zdravilo za tvojo bolezen. Poleg tega te že čaka avto, ki te bo iz zapora odpeljal k meni domov. Odslej boš tam živel kot moj sin. Sem že oddal vlogo za tvojo posvojitev. Dobil boš delež moje dediščine, skupaj z mojimi drugimi otroki. Tako je Bog ravnal z nami.[5]

[1]   Papež Frančišek, Žalost ni krščanska. URL=https:// www.vaticannews.va/sl/ papez-francisek/masa-vsv-marti/2019-05/jutranjahomilija-sv-marta-zalostni-krscanska.html.  28. 5. 2019.

[2] Prim. S. Hahn, n. d., 107.

[3] Prim. S. Hahn, n. d., 27–28.

[4] Prim. S. Hahn, n. d., 37–39.

[5]  Prim. S. Hahn, n. d., 125–126.

 

Po priročniku za člane župnijskih pastoralnih svetov (2019-2020) z naslovom Krščeni in poslani pripravila Mojca Bertoncel.

Foto: Unsplash