Kje iščemo rešitev, ko pridejo zdravstvene težave, skrhani odnosi v družini, problemi z otroki, izguba službe, depresija. Vedno se obrnemo na primerno agencijo, ki nam obljublja, da bo naše težave rešila proti primernemu plačilu. Zato agencije, ki obljubljajo lepšo prihodnost, rastejo kot gobe po dežju. Koliko denarja potrošimo za kozmetiko in kakšne druge preparate, ki obljubljajo, da nas bodo za nekaj let pomladili. Rešitev vidimo v stvareh, ki nimajo nobene povezave z resničnim življenjem in so zato tudi uspehi teh preparatov minimalni. Notranji nered in duhovno praznino ne more zapolniti še tako draga kozmetika, kajti z njo lahko le majhno popravimo zdravo osnovo. Osebe, ki so del našega življenja, so še vedno najzanesljivejšo sredstvo, da bomo pravilno in hitreje okrevali. Imeti moraš vero v Jezusa, da dobiš moč, ki te lahko ozdravi. Nato se moraš Jezusu približati in biti že prepričan, da se bo to, v kar veruješ, tudi zgodilo. Po spreobrnjenju sledi soočenje, ko se zagledaš v Jezusov pogled in počakaš na blagoslov, ki te bo spremljal na tvoji življenjski poti. Prvi korak predstavlja vera, takšna, ki jo v danem trenutku premoreš. Eni lahko naredijo daljši korak, drugi se lahko premaknejo le za kakšen centimeter. Tudi minimalni napor v smeri iskanja rešitve Bog opazi in se razveseli. Toda treba je vztrajati in ne odnehati, ker spreobrnjenje ni enkratno dejanje, ampak dolg proces. Največja težava je, ker bi radi takoj videli uspehe naših prizadevanj, teh pa kar nekaj časa ni. Zato mnogi obupajo že na začetku. Škoda. Jezus je rekel: »Prosite in se vam bo dalo, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo!« Ni rekel: »Prosi, išči, potrkaj!« Ni dovolj enkratno dejanje, ampak nenehno ponavljanje, vsakodnevna vaja, da nam ponavljanje postane rutina. Ob takšnih vsakodnevnih naporih pa je treba biti pozoren na drobne blagoslove, ki prihajajo vsak dan, a jih lahko opazimo le takrat, ko smo dovolj pozorni in hvaležni za majhne uspehe.

Verjetno bi marsikdo od nas lahko rekel: »Prosil sem in mi ni bilo dano; iskal sem in nisem našel; trkal sem in se mi ni odprlo.« Kako naj te svoje izkušnje uskladimo z Jezusovim zagotovilom iz današnjega odlomka evangelija, da »vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo«?

Preprosto tako, da mi pogosto ne vemo ali ne želimo tistega, kar je najboljše. Včasih želimo tudi kaj takega, kar ni niti dobro. Včasih želimo nekaj zaradi motivov, ki niso dobri. Eden najpogostejših je sebičnost. Včasih želimo kaj, za kar mislimo, da je dobro za nas ali naše bližnje, pa v resnici ni.

Bog, ki ni samo dober, ampak je Dobrota, pa dela samo dobro. On, ki ne samo ve, ampak je Vednost, izbira samo najboljše. Ali vsaj boljše. Zato nas velikokrat ne usliši takrat in tako, kot mi mislimo, da je najboljše, ampak takrat in tako, kot je najboljše. Ali vsaj boljše. Pri Bogu dobro ali boljše vedno pretehta in odtehta slabo ali manj dobro. Spomnimo se Jezusa, ki je pred svojim trpljenjem in smrtjo v vrtu Getsemani na Oljski gori prosil Očeta, naj gre kelih trpljenja mimo njega. Oče ga ni uslišal tako, kot ga je Jezus prosil, ampak drugače. Ni zla zamenjal z dobrim, ampak je zlo spremenil v dobro.

Božja beseda nas ne vabi samo, da prosimo, ampak tudi da zaupamo Bogu. On ve, kaj je dobro, boljše in najboljše.

Ervin Mozetič