Papež Frančišek pohvalil ustvarjalnost duhovnikov Lombardije glede njihove bližine ljudem

»Dragi bratje in sestre, dober dan! V tem trenutku se končuje v Milanu maša, ki jo je gospod nadškof obhajal na polikliniki za bolnike, zdravnike, zdravstveno osebje in prostovoljce.« S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor v knjižnici apostolske palače v Vatikanu na 3. postno nedeljo.

Gospod nadškof je blizu svojemu ljudstvu in je tudi v molitvi blizu Bogu. Na misel mi prihaja fotografija iz tega tedna, ko je sam na strehi stolnice molil k Mariji. Želim se tudi zahvaliti vsem duhovnikom za ustvarjalnost. Številne novice prihajajo do mene iz Lombardije, saj je Lombardija zelo prizadeta. Duhovniki si izmišljajo tisoč načinov, da bi bili blizu ljudem, da se ljudstvo ne bi čutilo zapuščeno. Ti duhovniki v apostolski gorečnosti dobro razumejo, da v času pandemije ne smejo biti »don Abbondio« (lik iz romana Zaročenca Alessandra Manzonija).

Samarijani so bili za Jude drugorazredni državljani

Evangeljski odlomek 3. postne nedelje predstavlja Jezusovo srečanje s samarijansko ženo (prim. Jn 4,5-42). Jezus je na poti s svojimi učenci in ustavili so se ob nekem vodnjaku v Samariji.  Judje so imeli Samarijane za heretike in so jih zato zaničevali kot drugorazredne državljane. Jezus je utrujen, žejen je. Prišla je neka žena, da bi zajela vodo in on jo prosi: »Daj mi piti!« (v. 7). Ko je s tem podrl vsako pregrado, je začel dialog, v katerem je razkril tej ženi skrivnost žive vode, to je Svetega Duha, Božjega daru. Saj je, na presenečen ženin odziv, Jezus odgovoril: »Če bi poznala Božji dar in vedela, kdo je, ki ti pravi: ‘Daj mi piti’, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode« (v. 10).

Bog je vir žive vode

V središču tega pogovora je voda. Po eni strani voda kot bistveni element, ki poteši žejo telesa in ohranja življenje. Po drugi strani pa voda kot simbol božanske milosti, ki daje večno življenje. V svetopisemskem izročilu je Bog vir žive vode, tako se govori v psalmih in prerokih. Oddaljiti se od Njega in od njegove Postave prinaša še hujšo sušo. To je izkušnja Izraelskega ljudstva v puščavi. Na dolgi poti proti svobodi je presušeno zaradi žeje, ker ni bilo vode, začelo protestirati proti Mojzesu in proti Bogu. Tedaj je po Božji volji Mojzes storil, da je iz neke skale pritekla voda, kot znamenje previdnosti Boga, ki je spremljal svoje ljudstvo in mu dal življenje (2Mz 17,1-7).

Skala, iz katere je pritekla voda, je simbolno Kristus

Apostol Pavel razlaga to skalo simbolno kot Kristusa. Tako je rekel: »Skala je Kristus«. Kristus je namreč Tempelj, iz katerega po videnjih prerokov izvira Sveti Duh, ki očiščuje in daje življenje. Kogar žeja po zveličanju lahko zastonj zajame pri Jezusu in Sveti Duh bo v njem ali v njej postal studenec polnega in večnega življenja. Kar je Jezus storil Samarijanki, je postalo resničnost med njegovo veliko nočjo. Iz njegove prebodene strani sta privreli »kri in voda« (Jn 19,34). Kristus, zaklano in vstalo Jagnje je studenec, iz katerega izvira Sveti Duh, ki odpušča grehe in poraja v novo življenje.

Dar žive vode je vir pričevanja

Ta dar je tudi vir pričevanja. Tako kot Samarijanka vsak, ki osebno sreča živega Jezusa, čuti potrebo, da to pripoveduje drugim, tako da vsi pridejo do izpovedi, da je Jezus »resnično zveličar sveta« (Jn 4,42), kakor so potem govorili someščani te žene. Tudi mi, ki smo prerojeni v novo življenje po krstu, smo poklicani pričevati življenje in upanje, ki sta v nas. Če naše iskanje in naša žeja najdeta v Kristusu polno potešitev, bomo pokazali, da zveličanje ni v »stvareh« tega sveta, ki na koncu proizvedejo sušo, ampak v Njem, ki nas je ljubil in nas vedno ljubi: v Jezusu našem Zveličarju, v živi vodi, ki nam jo On ponuja.

Prošnja k Mariji

Sveta Marija naj nam pomaga gojiti željo po Kristusu, izviru žive vode, edinem, ki lahko poteši žejo življenja in ljubezni, ki jo nosimo v srcu.

 

---

 

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Uredila: Mojca Bertoncel