»Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli,« (Mt 5,7), se glasi peti blagor, ki po papeževih besedah vsebuje neko posebnost. Je edini, kjer vzrok in rezultat sreče sovpadata, kar je usmiljenje. Tisti, ki dajejo usmiljenje, bodo našli usmiljenje, bodo ‘pousmiljeni’.
Usmiljenje je srce Boga

Ta tema vzajemnosti odpuščanja ni navzoča samo pri tem blagru, ampak se v evangeliju ponavlja. Kako bi sploh lahko bilo drugače? Usmiljenje je sámo srce Boga! Jezus pravi: »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno« (Lk 6,37). In Jakobovo pismo pritrjuje, da »usmiljenje slavi zmago nad sodbo« (Jak 2,13).

A predvsem v očenašu molimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom« (Mt 6,12); in ta prošnja je edina, ki se na koncu ponovi: »Če namreč odpustite ljudem njihove pregreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših pregreškov« (Mt 6,14-15; glej KKC 2838).

Odpuščanje dati in prejeti

Kot je izpostavil papež, se dve stvari ne moreta ločiti: dano odpuščanje in prejeto odpuščanje. A mnogo oseb ima težave in ne zmore odpustiti. Velikokrat je doživeto hudo tako veliko, da se odpuščanje zdi kakor plezanje na zelo visoko goro, kakor ogromen napor. To dejstvo vzajemnosti usmiljenja kaže, da moramo spremeniti perspektivo, kar pa po Frančiškovih besedah sami ne moremo narediti in zato moramo prositi za Božjo milost. Če namreč peti blagor obljublja, da bomo našli usmiljenje, in če v očenašu prosimo za odpuščanje dolgov, to pomeni, da smo mi v bistvu dolžniki in moramo mi doseči usmiljenje!

Kot je poudaril, smo vsi dolžniki. Do Boga, ki je zelo velikodušen, in do bratov. Vsaka oseba vé, da ni oče ali mati, ki bi moral biti, ne mož ali žena, brat ali sestra, ki bi moral biti. Vsi smo nezadostni v življenju in potrebujemo usmiljenje. Vemo, da smo tudi mi delali hudo, vedno manjka kaj dobrega, ki bi ga morali storiti.

Ko odpustimo, nam je odpuščeno

A ravno to naše uboštvo postane moč za odpuščanje! Smo dolžniki in če se nam bo odmerilo s takšno mero, s kakršno merimo druge (glej Lk 6,38), se nam splača razširiti mere in odpustiti dolge. Vsak si mora zapomniti, da potrebuje to, da odpusti, da potrebuje odpuščanje in potrpežljivoste. To je skrivnost usmiljenja: s tem, ko odpustimo, prejmemo odpuščanje. Zato je Bog pred nami in nam prvi odpušča (glej Rim 5,8). Ko prejmemo njegovo odpuščanje, postanemo tudi mi zmožni odpustiti. Tako lastna beda in lastno pomanjkanje pravičnosti postaneta priložnost, da se odpremo za nebeško kraljestvo, v večji meri, meri Boga, ki je usmiljenje.

Ni krščanstva brez usmiljenja

Kje nastane naše usmiljenje? Jezus nam je rekel: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,36). Koliko bolj sprejmemo Očetovo ljubezen, toliko bolj ljubimo (glej KKC 2842). Usmiljenje ni ena od razsežnosti, ampak je središče krščanskega življenja: ni krščanstva brez usmiljenja. Če nas celotno naše krščanstvo ne vodi v usmiljenje, smo zgrešili pot, kajti usmiljenje je edini pravi cilj vsake duhovne poti. Je eden od najlepših sadov dejavne ljubezni (glej KKC 1829). Papež Frančišek je pri tem spomnil na svoj prvi Angelus, ko je kot papež moral prvič izreči: »usmiljenje«. Zdelo se mu je kot sporočilo, ki ga bo kot papež moral vedno dajati, sporočilo, ki mora ostati vsak dan: usmiljenje.

Božje usmiljenje je naša osvoboditev in naša sreča, je sklenil katehezo sveti oče. Mi živimo iz usmiljenja in ne moremo si dovoliti biti brez usmiljenja; je kakor zrak, ki ga dihamo. Smo preveč ubogi, da bi postavljali pogoje, moramo odpustiti, kajti potrebujemo, da nam je odpuščeno.


 

Vir: Vatican News

Foto: Canva