Zgodba za 4. postni teden: Berač

Neki duhovnik je večkrat šel mimo berača, ki je dan za dnem sedel ob hiši in prosjačil. Bil je hrom, toda duhovnik ni nikoli razmišljal, kaj to po­meni.

Nekega dne pa se je zamislil ob usodi tega berača. Videl je ljudi, ki so šli mimo pohabljenca, ne da bi se nanj ozrli, ne da bi pokazali kanček spoštovanja. Molče so mu dajali miloščino. Duhovnik se je nekoliko obotavljal, nato pa je stopil k beraču in ga vprašal, če bi morda rad vstal in hodil. Berač ga je najprej nezaupljivo pogle­dal, potem pa rekel, da je prvi mimoidoči, ki ga je po dolgem času nagovoril. Začel je pripovedovati o svoji usodi, o svojem težkem življenju.

Bil je zelo osamljen. Čutil je, da je mnogim ljudem neprijetno, da bi se ob njem ustavili. Sramujejo se govoriti z njim. Povedal je, da bi zelo rad hodil, toda nihče mu ne pomaga. Zanj in njegove sorodnike so ortopedski pripomočki predragi. Zaveda se, da se mu želja, da bi lahko hodil, ne bo nikoli spolnila.

Duhovnik mu je segel v roko in obljubil, da mu bo pomagal, kolikor bo lahko.

Naslednjo nedeljo je pri maši spregovoril o možu in njegovi usodi ter o odgovor­nosti vseh za življenje tega siromaka. Spontana nabirka je bila višja od cene za berg­le in umetno nogo. Berač je bil nad darom presrečen in vneto se je učil hoditi, do­kler tega ni zmogel brez tuje pomoči.

Za veliko noč je duhovnik povabil moža k maši in mu dal prostor pri sebi ob oltarju. Med pridigo je rekel:

“Jezus je vstal k novemu življenju. Tudi za tega berača se začenja novo življenje. Z vašo pomočjo lahko sedi tu ob meni. Vstanite in pokažite se ljudem!«

Mož je vstal in pokazal, da lahko hodi.

Za razmislek

• Simon iz Cirene je pomagal Jezusu.
• Ali lahko kaj storim, da bo drugim življenje lepše?

Zbral in pripravil: p. Marjan Čuden

Foto: Unsplash

Uredila: Mojca Bertoncel