Kako “iti” k sveti maši: 14 korakov

Župnik Janez Kobal iz Izole je v sodelovanju z nekaterimi družinami pripravil spodnje nasvete, kako v spremenjenih razmerah “iti” k sveti maši.

Situacija ki jo doživljate s sveto mašo prek ekrana ali aparata, je razumljivo precej posebna. Ko se slišimo po telefonu ali se vidimo v primerni varni razdalji, si povemo, da se pogrešamo. Mene spominja na leto 1984 ko devet mesecev nisem vstopil v cerkev in sploh nisem bil pri maši, pa je moje krščanstvo preživelo. Takrat sem bil pri vojakih. Prvo pravilo je bilo, da ima Jugoslavija svobodo veroizpovedi. Drugo pravilo pa, da vojaška obleka ne sme v cerkev. Tretje, da v času služenja vojske 15 mesecev ne smeš obleči civilne obleke. Vsekakor, ko sem se po devetih mesecih prišvercal v cerkev v Tvrđi v Osijeku na kor, sem jokal kot dež … Naša situacija ni tako kritična, saj imamo veliko možnosti biti pri sveti maši. Kako torej “iti” k maši po televiziji, radiu ali na medmrežju?

1. Na sveto mašo se pripravimo. Pogledamo ponudbe in se odločimo, katero sveto mašo bomo spremljali. Da nas med mašo ne bo motila kuhinja ali druge zadeve.
2. Uro pred sveto mašo se postimo, zato da bi lahko prejeli duhovno obhajilo.
3. Se mašno oblečemo. Ne moreš k maši v pižami ali v trenirki.
4. Za družino pripravimo stole, ker to ni gledanje katerekoli oddaje, ampak maša.
5. Pokrižamo se z blagoslovljeno vodo. Če je nimamo, pa kar z navadno vodo, da se spomnimo krsta.
6. Ko je čas za stojo, stojimo; kadar je treba, sedimo in klečimo.
7. Kar govori ljudstvo, skupaj glasno odgovarjamo.
8. Poberemo miloščino. Po koncu epidemije bodo mnogi v stiskah in se bomo odločili, komu bomo dali darove naše mašne nabirke. Božji dar kliče k temu, da tudi sami darujemo.
9. Ministranti lahko ministrirajo vsaj z zvonjenjem, če je pri hiši kakšen zvonček.
10. V družini si podamo roke pred obhajilom
11. Duhovno obhajilo lahko pospremimo z zahvalami, ki jih izrečemo na glas
12. Pri blagoslovu sprejmemo blagoslov z glasnim »amen«.
13. Spremljamo pesmi in še sami zapojemo.
14. Po maši posedimo ob družinski mizi, popijemo kaj všečnega, pojemo kaj vitaminov ali sladkega. Si povemo, kaj nas je nagovorilo. Kaj bomo za Jezusa storili v življenju? Naredimo selfi, nekaj narišemo ali napišemo. Pošljemo župniku sporočilce (lahko selfi) in ali SMS tistim, s katerimi navadno poklepetamo pred cerkvijo.

Potem se lahko spet preoblečemo v domačo obleko.

Seveda je tudi spremljanje svete maše med kuhanjem kosila boljše kot nič, a če si boste vzeli čas za Gospoda, boste imeli toliko boljši občutek, da je kakšen dan, kakšna ura drugačna od drugih.

Foto: Matevž Trdan