Pismo mladega lombardskega zdravnika

Nikoli si v niti najtemnejših nočnih morah nisem predstavljal, da bi lahko videl in doživel, kaj takega, kar se v naši bolnišnici dogaja že tri tedne. Nočna mora teče kot reka, reka postaja večja in večja. Na začetku jih je prišlo nekaj, nato na desetine in nato na stotine in zdaj nismo več zdravniki, ampak smo postali razvrščevalci na tekočem traku, da se odločamo, kdo naj živi in koga naj pošljejo domov, da umre, čeprav so vsi ti ljudje vse življenje plačali italijanske davke. Do pred dvema tednoma smo bili kolegi in jaz ateisti. Bilo je normalno, saj smo zdravniki in smo se naučili, da znanost izključuje Božjo prisotnost. Vedno sem se smejal staršem, ki so hodili v cerkev.

Pred devetimi dnevi je k nam prišel 75-letni župnik. Bil je prijazen človek, imel je resne težave z dihanjem. S seboj je imel Sveto pismo in navduševalo nas je, kako predano ga je prebiral umirajočim in jih držal za roko. Ko smo imeli čas, smo ga posluša – utrujeni, preplašeni, psihično in fizično zbiti zdravniki. Priznati moramo, kot ljudje smo dosegli svoje meje, ne moremo storiti več. In vendar vse več ljudi umre vsak dan. Izčrpani smo. Dva kolega sta umrla, drugi pa so se okužili.

Spoznali smo, da tam, kjer se konča to, kar zmore človek, potrebujemo Boga. Začeli smo prositi za pomoč. Ko imamo nekaj prostih minut, molimo. Med seboj se pogovarjamo in ne moremo verjeti, da nekoč goreči ateisti zdaj vsak dan iščemo svoj mir in prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da vzdržimo in preživimo, da bi lahko še skrbeli za bolne.

Včeraj je 75-letni župnik umrl. Vse do danes mu je uspevalo med nas prinašati MIR. Kljub 120 mrtvimi v treh tednih, kljub naši popolni izčrpanosti in zbitosti, kljub svojemu težkemu stanju in naši nemoči. Prinašal nam je MIR, za katerega nismo več upali, da bi ga kdaj našli.

Pastir je šel k Gospodu in kmalu mu bomo sledili tudi mi, če se bo tako nadaljevalo.

Že šest dni nisem bil doma, ne vem, kdaj sem zadnjič jedel. Zavedam se svoje nekoristnosti na tej zemlji. A tudi svoj zadnji dih podarjam, da bi lahko pomagal.

Julijan Urban, 38 letni zdravnik iz Lombardije

 

---

Besedilo je prevedel in delil dr. Maksimilijan Matjaž

Uredila: Mojca Bertoncel

Foto: Unsplash, fotografija je simbolična