Ponedeljek, 20. april: Nikodem in rojstvo od zgoraj

Nikodem gre k Jezusu, da bi ga spoznal. In Gospod mu pravi, da se je treba ‘roditi od zgoraj’. Kaj to pomeni? Se lahko ponovno rodimo? Ali je mogoče vrniti se in doživeti veselje in čudovitost življenja? To je temeljno vprašanje naše vere in to je želja vsakega pravega vernika: želja, da bi se še enkrat rodili, veselje, da bi še enkrat začeli. Ali mi imamo to željo? Ali si želim ponovno se roditi, da bi se srečal z Gospodom? Ali si to želite? To željo se namreč lahko z lahkoto izgubi, in sicer zaradi mnogih dejavnosti, mnogih načrtov, na koncu pa nam ostane malo časa in izpred oči izgubimo, kar je temeljno: naše življenje srca, naše duhovno življenje, naše življenje, ki je srečanje z Gospodom v molitvi, v zakramentih.

Današnji evangelij postavi v ospredje Nikodema, ki kljub temu, da je imel pomembno mesto v verski in družbeni skupnosti tistega časa, ni prenehal iskati Boga, ni mislil, da je prišel na cilj, ni nehal iskati Boga. Sedaj je zaznal njegov odmev v Jezusovem glasu. V nočnem pogovoru z Jezusom, Nikodem končno razume, da ga je že prej iskal in čakal Bog in da ga osebno ljubi. In res tako je z Bogom: Bog nas išče prvi, čaka prvi, ljubi prvi.

Jezus  pravi Nikodemu, da se mora, če hoče priti v Božje kraljestvo, roditi iz Duha, odločiti za luč, in to brez vsakega kompromisa. Odločitev za življenje v Duhu, za luč terja povišanje na križ. Nikodemu je to težko doumljivo.

Pa poglejmo, kako lahko to prenesemo na naše življenje in prakso nas današnjih vernikov.

Izredno pomembno, je da se prepustimo Duhu, da razmišljamo kam nas vodi, kaj od nas pričakuje in ne, kaj imamo mi v glavi. V tem pogledu, se mi zdi, smo kristjani dokaj ubogi. Ali nam je jasno, kaj pomeni spraševati se vsak dan, kaj od nas pričakuje Bog? Ali to delamo? No, to je prvi korak do današnjega dogodka. Duh naj vodi naša dejanja, ne mi!

Jezus nam ne ponuja lepih trenutkov zato, da bi tam obtičali. Vedno hoče več, umi  pa silimo  nazaj v stare tirnice, k starim navadam. Ali se vsak dan sprašujem, ali živim v lagodju in iščem predvsem kar mi ugaja ali resnično iščem Božjo voljo in jo skušam izpolniti vsak trenutek, vsak dan?

Jezus ne prenese, da bi bil odnos z Bogom kakorkoli onečaščen z logiko trgovanja. Hoče darovanje, hoče čaščenje, hoče čisto slavljenje. Je naš odnos do Boga resnično tako prečiščen? Slaviti Boga brez navlake pomeni živeti preprosto v njegovem naročju, videti lepoto njegove dobrote na vsakem koraku. Smo res tam, ali je naša vera predvsem nedeljska obleka – sicer lepa navada nedeljske maše, ki pa nas v vsakdanjem življenju ne spreminja veliko? Pustimo se očistiti Jezusovemu pogledu, njegovi radikalni želji, da je naš odnos z Očetom resnično čist.

V tej luči nam je mogoče bolj jasno, kaj pomeni današnji pogovor z Nikodemom. Jezus svojo zahtevnost preprosto stopnjuje. Pri njem ni prostora za srednjo pot: obstaja pot luči in pot teme, pot ljubezni in pot sovraštva. Vmesne poti ni. Tisti, ki hoče slediti luči, se ji mora na koncu popolnoma prepustiti. Pomeni popolna izročitev Bogu, dovoliti mu, da nas popolnoma prevzame, vse do povišanja na križ. Jezus nas danes vabi, da se rodimo znova. Ničesar naj bi več ne pričakovali zase. Tudi naš cilj je tam, kjer je cilj Božjega sina – biti povišan na križ, da bi po tem križu drugi zaživeli. Ne živeti več zase, ampak za druge. Ne le pustiti se voditi Duhu, ne voditi, ampak roditi se iz Duha! Naj bo to naloga velikonočnega časa: Roditi se iz Duha.

Gospoda prosimo za to izkušnjo Duha, ki gre in pride ter nas vodi naprej, Duha, ki nam podeli maziljenje z vero, maziljenje s konkretnostjo vere.

Ervin Mozetič