Molitveno bogoslužje za nedeljo, 26. aprila

Prvo berilo

Berilo iz Apostolskih del (Apd 2,14.22-33)

Na binkoštni dan je vstal Peter z enajstérimi, povzdignil glas in spregovóril: »Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu! To védite in prisluhnite mojim besedam! Jezusa Nazaréčana, ki ga je Bog pred vami potŕdil z močmi, čudeži in znamenji, ki jih je Bog po njem delal med vami, kakor sami veste, njega so – prav kakor je Bog hotel in predvideval – izročíli vam, vi pa ste ga po rokah krivičnikov pribili na križ in umorili. Toda Bog ga je rešil iz smrtnih muk in obúdil od mrtvih; saj ni bilo mogoče, da bi bila smrt imela oblast nad njim. David namreč pravi o njem: ›Vedno sem videl pred sabo Gospoda, na moji desnici je, da ne omahnem. Zato se je razveselilo moje srce in vzradóstil se je moj jezik. In v upanju bo počivalo moje meso, ker moje duše ne boš prepústil podzemlju, svojemu Svetemu ne boš dal gledati trohnobe. Dal si mi spoznati pota življenja, napólnil me boš z veseljem pred svojim obličjem.‹ Bratje! Dovolíte, da vam odkrito spregovorim o očaku Davidu: umrl je, bil pokopan in njegov grob je med nami do današnjega dne. Ker pa je bil prerok, je vedel, da mu je Bog s prisego obljubil, da bo sad njegovih ledij posádil na njegov prestol. Videl je v prihodnost in govóril o vstajenju Mesija, da ni bil prepuščen podzemlju in njegovo telo ni videlo trohnobe. Tega Jezusa je Bog obúdil in mi vsi smo temu priče. Bil je povišan na Božjo desnico in od Očeta je prejel obljubo Svetega Duha in tega je razlil, kakor vidite in slišite.«

 

Psalm (Ps 16,1-2.5.7-11)

 

Odpev: »Gospod, daj mi spoznati pot življenja.«

Varuj me, o Bog, saj se k tebi zatekam.

Gospodu pravim: »Ti si moj Gospod, zame sreče ni brez tebe.«

Gospod, ti si delež moje dediščine in moja čaša,

ti imaš v rokah mojo usodo.

Odpev: »Gospod, daj mi spoznati pot življenja.«

 

Slavim Gospoda, ki mi svetúje,

tudi ponoči me moje srce opominja.

Vedno imam pred očmi Gospoda;

ker je na moji desnici, ne bom omahnil.

Odpev: »Gospod, daj mi spoznati pot življenja.«

 

Zato se moje srce veseli, moja duša se raduje;

tudi moje telo bo prebivalo varno.

Zakaj moje duše ne boš prepústil podzemlju,

svojemu zvestemu ne boš dal videti trohnobe.

Odpev: »Gospod, daj mi spoznati pot življenja.«

 

Daješ mi spoznati pot življenja,

polnost veselja pred tvojim obličjem,

večne radosti na tvoji desnici,

večne radosti na tvoji desnici.

Odpev: »Gospod, daj mi spoznati pot življenja.«

 

Drugo berilo

Berilo iz 1. pisma apostola Petra (1 Pt 1,17-21)

Preljubi, če kličete za Očeta tistega, ki vsákogar sodi nepristransko, le po njegovem dejanju, preživíte v spoštljivem strahu čas svojega bivanja v tujini. Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak dragocena kri Kristusa, jagnjeta brez graje in brez madeža. Že pred stvarjenjem sveta je bil spoznan, razodél pa se je poslednji čas za vas. Vi po njem verujete v Boga, ki ga je obúdil od mrtvih in mu dal slavo, tako da sta vaša vera in upanje v Bogu.

 

Aleluja. Gospod Jezus, razkrivaj nam Pisma, vžgi nam srce, ko govoriš z nami. Aleluja.

 

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 24,13-35)

Glej, prav tisti dan, prvi po soboti, sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazaréčanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji dali obsoditi na smrt in križati. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so celó videle, kako so se jim prikazali angeli, ki so povedali, da on živi. Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«

In on jima je rekel: »O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

 

Za razmislek

Iz Zagovora kristjanov sv. Justina, mučenca (1, 66-67)

O evharistiji

Nihče drug ne sme biti deležen evharistije kot le tisti, ki veruje, da je resnično, kar učimo, in se je skopal v kopeli za odpuščanje grehov in prerojenje ter tako živi, kakor je Kristus naročil.

Evharistije namreč ne prejemamo kot navaden kruh in navadno pijačo; poučeni smo marveč, da je naš Zveličar Jezus Kristus, ko se je učlovečil, po božjem Logosu sprejel meso in kri v naše odrešenje, in prav tako, da je po molitvi, v kateri so njegove besede z zahvalo, posvečena hrana, ki se z njo po spremenjenju hranita naše meso in naša kri, meso in kri tistega učlovečenega Jezusa.

Kajti apostoli so nam sporočili v spominskih spisih, ki so jih spisali in ki jim pravimo evangeliji, da jim je Jezus tako naročil: da je vzel kruh, se zahvalil in rekel: To delajte v moj spomin, to je moje telo; in da je prav tako vzel čašo, se zahvalil in rekel: To je moja kri in dal samo njim. Odtlej, ko se je to zgodilo, se tega zmeraj med seboj spominjamo. Premožni podpiramo vse reveže in smo vedno v zvezi med seboj. Za vse, kar uživamo, poveličujemo Stvarnika vesoljstva po njegovem Sinu Jezusu Kristusu in po Svetem Duhu.

Na dan, ki se imenuje dan Sonca (v nedeljo), se snidejo vsi, po mestih ali na kmetih; prebirajo spominske knjige apostolov ali spise prerokov, kolikor časa je primerno. Ko bralec neha, predstojnik z nagovorom opominja in spodbuja navzočne, naj posnemamo lepe nauke.

Nato vsi hkrati vstanemo in molimo. Ko nehamo moliti, prineso, kakor sem prej povedal, kruh, vino in vodo. Predstojnik moli in iz vsega srca izreče zahvalo, in ljudstvo mu pritrdi: Amen. Nato se tisto, kar je bilo z zahvalo posvečeno, razdeli in vsak prejme delež; tistim pa, ki niso navzoči, se pošlje po diakonih.

Vsak, kdor je premožen in voljan, po lastni odločitvi daruje, kolikor hoče. Kar se nabere, se shrani pri predstojniku in ta pomaga sirotam in vdovam, takim, ki so zaradi bolezni ali iz drugega razloga v potrebi, jetnikom, popotnim, ki so prišli v srenjo, skrbi sploh za vse, ki so v stiski.

Na dan Sonca se pa vsi shajamo zato, ker je to prvi dan, ko je Bog spremenil temo in tvar in naredil svet, in ker je naš Odrešenik Jezus Kristus na ta dan vstal od mrtvih. Kajti na dan pred Kronovim dnevom so ga križali in na dan po Kronovem dnevu, to je na dan Sonca, se je prikazal apostolom in učencem in jih učil to, kar smo tudi vam v premislek sporočili.

 

Prošnje

Kristusa, začetnika življenja, je Bog obudil od mrtvih, on pa bo s svojo močjo tudi nas obudil. Prosímo ga:

Kristus, naše življenje, reši nas.

Kristus, svetla luč v temi, začetnik življenja in naš posvečevalec,

– naj preživimo ta dan v tvojo slavo.

Kristus, naše življenje, reši nas.

Gospod, prehodil si pot križa in trpljenja,

– daj, da bomo s teboj trpeli, umirali in tudi vstali.

Kristus, naše življenje, reši nas.

Jezus, Sin večnega Očeta, naš učitelj in brat, ti si nas naredil za kraljestvo in duhovnike našemu Bogu,

– naj ti veselo darujemo hvalno daritev.

Kristus, naše življenje, reši nas.

Kralj slave, pričakujemo veličastni dan tvojega razodetja,

– da bomo gledali tvoj obraz in bomo tebi vekomaj podobni.

Kristus, naše življenje, reši nas.

 

Oče naš, ki si v nebesih,

posvečeno bodi tvoje ime,

pridi k nam tvoje kraljestvo,

zgodi se tvoja volja

kakor v nebesih tako na zemlji.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh

in odpusti nam naše dolge,

kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,

in ne vpelji nas v skušnjavo,

temveč reši nas hudega.

 

Sklepna prošnja

Bog, naš Oče, svojemu ljudstvu si vrnil duhovno mladost, naj se zato nenehno raduje. Kakor se sedaj veselimo dostojanstva posinovljenja, tako naj tudi v trdnem upanju pričakujemo dan veličastnega vstajenja. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki s Teboj v Občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

 

---

Pripravila: Mojca Bertoncel

Foto: arhiv PS