Berilo

Berilo iz Apostolskih del (Apd 6,8-15)

Tiste dni je Štefan, ki je bil poln milosti in moči, delal čudeže in velika znamenja med ljudstvom. Vstali pa so nekateri iz shodnice Libertincev, Cirenejcev in Aleksandrijcev, in izmed tistih, ki so bili iz Cilicije in Azije, in so se prerekali s Štefanom, pa se niso mogli ustavljati modrosti in duhu, s katerim je govoril.

Tedaj so naščuvali može, da so govorili: »Slišali smo ga, da je govoril bogokletne besede zoper Mojzesa in Boga.« Nahujskali so ljudstvo, starešine in pismouke; ti so pristopili, ga zgrabili in odvlekli pred véliki zbor. Privedli so krive priče, ki so govorili: »Ta človek ne neha žaljivo govoriti zoper sveti kraj in zoper postavo. Slišali smo ga namreč, ko je govoril: ›Ta Jezus iz Nazareta bo razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je izročil Mojzes.‹« Vsi, ki so sedeli v velikem zboru, so uprli pogled vanj in videli njegovo obličje kakor obličje angela.

 

Psalm (Ps 119,23-24.26-27.29-30)

Odpev: »Blagor njim, ki živijo brez madeža.«

 

Čeprav knezi sedijo in govorijo zoper mene,

tvoj hlapec premišljuje tvoje zakone.

Tvoje odredbe so moje veselje,

moji svetovavci so tvoji zakoni.

Odpev: »Blagor njim, ki živijo brez madeža.«

 

Svoja pota sem ti razložil in si me uslišal,

pouči me o svojih zakonih!

Pouči me o poti svojih zapovedi,

premišljeval bom tvoja čudovita dela!

Odpev: »Blagor njim, ki živijo brez madeža.«

 

Od blodne poti me odvrni,

svojo postavo mi podari!

Izbral sem pot resnice,

odločil sem se za tvoje odloke.

Odpev: »Blagor njim, ki živijo brez madeža.«

 

Aleluja. Če ste vstali s Kristusom, iščíte, kar je zgoraj, kjer je Kristus sedeč na Božji desnici. Aleluja.

 

Evangelij

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,22-29)

Drugi dan se je množica, ki je stala onkraj morja, zavedela, da je bil tam en sam čoln, da pa Jezus s svojimi učenci ni bil stopil v čoln, ampak da so se bili njegovi učenci sami odpeljali. Pripluli pa so drugi čolni iz Tiberije v bližino kraja, kjer so bili jedli kruh po Gospodovi zahvali. Ko je množica videla, da tam ni Jezusa in ne njegovih učencev, so stopili sami v čolne, šli v Kafarnáum in Jezusa iskali. Našli so ga onkraj morja in so mu rekli: »Učenik, kdaj si semkaj prišel?«

 

Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli čudeže, ampak ker ste jedli od hlebov in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov; njega je namreč s svojim pečatom zaznamoval Oče, Bog.« Rekli so mu torej: »Kaj naj delamo, da bomo izvrševali Božja dela?« Jezus jim je odgovoril: »To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.«

 

Za razmislek

Iz Zagovora kristjanov sv. Justina, mučenca (1, 66-67)

O evharistiji

Nihče drug ne sme biti deležen evharistije kot le tisti, ki veruje, da je resnično, kar učimo, in se je skopal v kopeli za odpuščanje grehov in prerojenje ter tako živi, kakor je Kristus naročil.

Evharistije namreč ne prejemamo kot navaden kruh in navadno pijačo; poučeni smo marveč, da je naš Zveličar Jezus Kristus, ko se je učlovečil, po božjem Logosu sprejel meso in kri v naše odrešenje, in prav tako, da je po molitvi, v kateri so njegove besede z zahvalo, posvečena hrana, ki se z njo po spremenjenju hranita naše meso in naša kri, meso in kri tistega učlovečenega Jezusa.

Kajti apostoli so nam sporočili v spominskih spisih, ki so jih spisali in ki jim pravimo evangeliji, da jim je Jezus tako naročil: da je vzel kruh, se zahvalil in rekel: To delajte v moj spomin, to je moje telo; in da je prav tako vzel čašo, se zahvalil in rekel: To je moja kri in dal samo njim. Odtlej, ko se je to zgodilo, se tega zmeraj med seboj spominjamo. Premožni podpiramo vse reveže in smo vedno v zvezi med seboj. Za vse, kar uživamo, poveličujemo Stvarnika vesoljstva po njegovem Sinu Jezusu Kristusu in po Svetem Duhu.

Na dan, ki se imenuje dan Sonca (v nedeljo), se snidejo vsi, po mestih ali na kmetih; prebirajo spominske knjige apostolov ali spise prerokov, kolikor časa je primerno. Ko bralec neha, predstojnik z nagovorom opominja in spodbuja navzočne, naj posnemamo lepe nauke.

Nato vsi hkrati vstanemo in molimo. Ko nehamo moliti, prineso, kakor sem prej povedal, kruh, vino in vodo. Predstojnik moli in iz vsega srca izreče zahvalo, in ljudstvo mu pritrdi: Amen. Nato se tisto, kar je bilo z zahvalo posvečeno, razdeli in vsak prejme delež; tistim pa, ki niso navzoči, se pošlje po diakonih.

Vsak, kdor je premožen in voljan, po lastni odločitvi daruje, kolikor hoče. Kar se nabere, se shrani pri predstojniku in ta pomaga sirotam in vdovam, takim, ki so zaradi bolezni ali iz drugega razloga v potrebi, jetnikom, popotnim, ki so prišli v srenjo, skrbi sploh za vse, ki so v stiski.

Na dan Sonca se pa vsi shajamo zato, ker je to prvi dan, ko je Bog spremenil temo in tvar in naredil svet, in ker je naš Odrešenik Jezus Kristus na ta dan vstal od mrtvih. Kajti na dan pred Kronovim dnevom so ga križali in na dan po Kronovem dnevu, to je na dan Sonca, se je prikazal apostolom in učencem in jih učil to, kar smo tudi vam v premislek sporočili.

 

Prošnje

Slavimo Jezusa, ki ga je Bog Oče proslavil in postavil za dediča vseh narodov. Prosimo ga:

Tvoja zmaga naj nam bo v odrešenje.

Kristus, s svojim vstajenjem si strl moč pekla, ko si uničil greh in smrt,

– pomagaj nam, da bomo danes premagali greh.

Tvoja zmaga naj nam bo v odrešenje.

Ti si uničil smrt in nam podelil novo življenje,

– naj danes to novo življenje živimo.

Tvoja zmaga naj nam bo v odrešenje.

Vse človeštvo si pripeljal iz smrti v življenje,

– daj večno življenje vsem, s katerimi se srečujemo.

Tvoja zmaga naj nam bo v odrešenje.

Osramotil si svoje sovražnike, svoje učence pa razveselil,

– osreči svoje vernike s popolnim veseljem.

Tvoja zmaga naj nam bo v odrešenje.

 

Oče naš, ki si v nebesih,

posvečeno bodi tvoje ime,

pridi k nam tvoje kraljestvo,

zgodi se tvoja volja

kakor v nebesih tako na zemlji.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh

in odpusti nam naše dolge,

kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,

in ne vpelji nas v skušnjavo,

temveč reši nas hudega.

 

Sklepna prošnja

Usmiljeni Oče, z lučjo svoje resnice vodiš vse, ki so zašli, nazaj na pravo pot. Pomagaj nam, ki se imenujemo kristjani, da bomo s svojim življenjem vredni tega imena. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki s Teboj v Občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

 


Pripravila: Mojca Bertoncel

Foto: splet