Zakon je zveza dveh žejnih in ranjenih duš. Vsaka zase upa, da je v drugi našla končni odgovor na to hrepenenje.

Žeja je tista, ki zbliža Jezusa in Samarijanko v evangeliju te nedelje. Oba sta žejna vode, zato sta prišla k vodnjaku. Žejna pa sta še nečesa drugega. Jezus ve za njeno notranjo žejo, zaradi katere je zamenjala že pet mož in tudi v sedanji zvezi še ni našla miru. Reče ji, da ima on vodo za to njeno notranjo žejo, ki jo žene, da hodi iz ene zveze v novo zvezo.

V zakonu prej ali slej pridemo do spoznanja, da te zakonec ne more do konca »odžejati«. Ni nam treba hoditi iz ene zveze v drugo kot Samarijanka, da pridemo do spoznanja, da te nihče ne more do konca razumeti in odgovoriti na prav vse tvoje potrebe. Če si v zakonu to priznava, je precej lažje. Sebe in drugega razbremeniva od prevelikih pričakovanj.

Kaj pa potem naredimo z žejo? Ne pozabimo, da je ta od Boga, zato jo zaupajmo Njemu. Tudi Jezus je žejen: išče Samarijankino in išče mojo vero. Zelo si želi, da bi v meni našel pravo žejo po resnici, po odrešenju, po odpuščanju. Žejo po novem življenju. Vir sreče se namreč ne skriva v zakoncu, ampak v Bogu, ki mi je zakonca podaril.

Luka M.

Foto: katoliska-cerkev