Kakšen je Jezus, ko pravi o sebi, da je on sam pot? »On je ozka in strma pot, ki pelje v življenje«, je lahko  prva asociacija. Torej je kakor planinec, ki se vzpenja mimo ozkih in strmih pečin na vrh gore. Torej  je  lik pravega borca. Hm, to bi bil lahko socialistični kip borca za svobodo! Pa je Jezus res takšen? Je on takšna pot? Ne, nekaj tu ne drži. Jezus je bil na vrhu gore, še več, prišel je iz nebeških višav in se spustil na zemljo. Prevzel je podobo hlapca in se ni oklepal svoje mogočnosti. Postal nam je podoben v vsem, razen v grehu. Šel je vse do predpekla in se celo prepustil smrti, iz katere ga je po svobodni volji obudil po Svetem Duhu Oče.

Jezus kot pot se torej:

  • ne vzpenja, ampak spušča,
  • ni močan, ampak je šibak,
  • ni borec, ampak krhki prijatelj,
  • ni zmagovalec, ampak sopotnik.

In kdo si ti na tej poti? Kam te Jezus po svoji poti vabi? Kaj je tista ozka in strma pot? Pot navzgor ali navzdol?

Vrhunec Jezusovega razodevanja sebe doseže na sodnem procesu proti njemu. Jezus pove, da je zato rojen in je prišel na svet, da pričuje za resnico. Kakšna je ta resnica se lahko ustavimo ob liku Jezusa na sramotnem stebru.

Pilat mu je tudi rekel: »Kaj je resnica?«

Postavi se v vlogo Pilata in sprašuj Jezusa: Kaj je resnica? Postavi se v vlogo Jezusa in odgovori zase na Pilatovo vprašanje: Kaj je resnica? Pomisli, kdaj in kako jo braniš, živiš in pričuj.

Kako pogosto lahko slišimo zahteve: Kristjani bi morali biti  bolj veseli. Zakaj niste veseli? Nedvomno je za veselje dovolj Jezusov namen, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.

Vprašanje pa je, ali lahko sprejmemo Jezusovo logiko življenja in v njej najdemo pravo veselje. V Svetem Pismu ne manjka besed o življenju. Pomisli, kašno življenje obljublja Jezus in česa od tega mogoče ne moreš ali nočeš sprejeti? Ali je prav nesprejemanje življenja takega, kot ga pojmuje Jezus, razlog za našo ‘nesrečo?

Jezus gleda na svet z vidika večnosti. Cilj je v nebesih. Vse kar se dogaja na zemlji, je minljivo in vodi v večno bivališče, pri Očetu. Apostoli pa vztrajajo pri človeški logiki, ki jih prepričuje, da je dejstvo le, kar vidijo in otipljejo, vse ostalo je uganka. Znotraj te človeške logike, je pravzaprav Jezusovo delovanje nemogoče. Apostoli pričakujejo, da jim nariše pot v večnost, da jim opiše večnost in jim pokaže Očeta. A tako ne bo šlo, pravi.

Če hočemo torej slediti Jezusu v večnost, se moramo navzeti drugačne logike, logike, po kateri je vse na zemlji eno samo potovanje. Jezus je pot proti večnosti. Vse kar živi, govori, moli, dela, ga vodi v večnost.

Logike, po kateri je  vse na zemlji eno samo iskanje resnice, ki se v polnosti razodeva v večnosti. Tu je vse delno in minljivo. Večna resnica je Bog sam.

Logike, po kateri je vse na zemlji le boren in minljiv predokus večnega življenje.

Če hočemo slediti Jezusu, ki je pot, resnica in življenje, se moramo najbrž dobro zavedati dveh pasti, ki sta zagotovo vedno nastavljeni: logika tega sveta, ki se strne v geslu: uživaj, dokler moreš, ter logika tradicije, ki pravi: kar je preskušeno, je dobro. Po prvi logiki se zadovoljimo z iskanjem prijetnega in se ne zmaknemo z mesta, takoj ko doživimo nekaj lepega. Po drugi logiki pa prisegamo na že preskušeno in doživeto in obtičimo na mestu, pri svojem prav in v varnih okvirih življenja.

Neverjetna pot, ki je mogoča samo v popolni poslušnosti Njemu, ki nas vodi k Očetu. Čeprav se sliši nenavadno, smo nanjo povabljeni vsi. Bog daj, da bi mu zvesto sledili.

Ervin Mozetič