Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta na 5. velikonočno nedeljo

Na 5. velikonočno nedeljo, 10. maja 2020, je ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore takole nagovoril gledalce pred televizijskimi zasloni:

Spoštovane gledalke in gledalci, dragi bratje in sestre. V tednu, ki je za nami, so se ukrepi, ki so bili sprejeti za zajezitev širjenja koronavirusa, začeli sproščati. S strani odgovornih smo tudi slišali, da je Slovenija med tistimi državami, ki so se s to nevarnostjo najbolj ustrezno spoprijele. Sad tega so tudi odpiranja različnih dejavnosti, delavnic in lokalov. Tudi to je pripomoglo, da se vsi počutimo še bolj pomladno, bolj sproščeno in osvobojeno.

Od ponedeljka so pri mašah v naših cerkvah navzoči tudi verniki. Lahko ste se seznanili z navodili, ki smo jih škofje sprejeli, da bi bilo naše sodelovanje pri mašah čim bolj varno. Namen teh navodil je, da bi ljudje mogli biti spet deležni živega občestva Cerkve. Sporočila, ki smo jih dobivali od duhovnikov, so bila res pozitivna. Veliko ljudi je izrazilo hvaležnost in ganjenost, da so spet mogli biti pri maši. Nekateri so povedali, da so negotovi, če je res že napočil čas za nov začetek.

Duhovnike je najbolj skrbela nedelja. To je dan, ko k maši pride največ ljudi in ko bi bila cerkev lahko premajhna za vse. Prav zaradi tega smo se škofje odločili, da z mašami začnemo v ponedeljek. Tako bi župniki in župnijski sveti ter drugi sodelavci imeli potreben čas za premislek, kako pripraviti prostor in občestvo za obhajanje svete maše. Prepričan sem, da je Sveti Duh tudi tokrat pokazal svojo navdihujočo moč.

Pomembno je, in to bi rad posebej poudaril, da se zavedamo, da sproščanje ukrepov ne pomeni, da smo sedaj na varnem. To pomeni, da smo se v zadnjih dveh mesecih večinoma obnašali dovolj odgovorno, da bomo potrebno skrbnost ohranjali tudi v prihodnje. Strokovnjaki namreč poudarjajo, da je virus še vedno med nami. To moramo upoštevati pri svojih odločitvah in obnašanju.

Po dogovoru vas danes zadnjič nagovarjam na ta način ob tej uri. S prihodnjo nedeljo se bodo namreč redno nadaljevala »Obzorja duha«. Zahvaljujem se TV Slovenija in vsem medijem, ki so nam v tem času dali prostor. Še vedno vas bo nagovarjal gospod nadškof Alojzij Cvikl pri prenosu svete maše iz mariborske stolnice. Ko se skupaj z vami oziram na ta dva meseca, mislim, da je prav, da vsak sam v sebi poišče razloge za hvaležnost in ljudi, ki bi jim moral biti hvaležen. V prvem vzgibu bo komu prišlo na misel, da je težko najti razloge za hvaležnost. Ukrepi so nas zaprli v naše domove. Zunaj je bilo tako lepo, mi pa ujeti med širi stene in v dobro ali slabo voljo tistih, s katerimi delimo življenje. Veliko jih je moralo ostati doma. Nekateri so ali bodo izgubili službo. Morda bo komu propadlo podjetje ali se bodo zapletle življenjske okoliščine, ker ne bo mogel vračati dolgov. Pa šolarji, maturanti, študentje, vpisi na fakultete in še toliko drugega. Človeku se zdi, da lahko upravičeno čuti ogorčenje, jezo, strah, ne pa hvaležnosti.

Namesto hvaležnosti se pojavi godrnjanje. O tem govori današnje berilo iz Apostolskih del. Helenisti so godrnjali čez Hebrejce, ker so čutili, da so njihove vdove zapostavljene. Godrnjanje je kakor plaz. Na začetku droben kamenček, na koncu razdejanje, ki uničuje vse pred sabo. Godrnjanje je nalezljivo, zato pred njim vedno znova svari papež Frančišek, ki je povedal, da je »godrnjanje naš vsakdanji kruh na osebni, družinski, župnijski, škofijski in družbeni ravni … namesto da bi se pogovarjali ali poskušali rešiti konfliktno situacijo, raje godrnjamo.« Najbrž nam posameznih primerov ni potrebno navajati, ker jih poznamo več kot dovolj tako v osebnem, kot tudi družbenem in političnem življenju.

Branko Cestnik nas v današnji Družini vabi k pripovedovanju povesti o dobrih ljudeh. »Sočustvujmo z onimi, ki so v tej pandemiji izgubili koga od najdražjih. Pustimo, da bolniki povedo, kaj so prestali. Z velikim spoštovanjem poslušajmo zdravstvene delavce … Zahvalimo se odgovornim iz različnih ustanov in uprav, ki so ukrepali profesionalno in pogumno …« pravi p. Cestnik. Povest o dobrih ljudeh. Morda bi lahko tudi vi v tem času povedali svojo povest o dobrih ljudeh. Čisto osebno, nekaj, o čemer ne bodo pisale kronike, a bo zapisano v srce tistega, ki je dobro delo storil in tistega, ki je bil dobrega dela deležen. Hvala vsem, ki ste ali boste pripovedovali povest o dobrih ljudeh.

Kako v sebi ohraniti to naravnanost na dobro? Apostol Peter to pove zelo jasno: »H Gospodu stopite, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. Vgrajujte se v duhovno stavbo.« Gre torej za to, da človek skupaj z drugimi začne graditi. Graditi na Kristusu, ki so ga zavrgli, pa je vendar na njem zrasla stavba Cerkve, v kateri je vsak kristjan povabljen, da iz teme stopi v luč. Na Kristusu, ki zase pravi, da je pot, resnica in življenje. V njem ima človek smer, trdnost in cilj. Ni obvarovan vsega, kar bi ga moglo doleteti v življenju, nikakor ne. Tudi Kristus ni bil. Obvarovan pa je tavanja in nesmisla, ki razjedata od znotraj in jemljeta moč za dobro. Zato, bratje in sestre, h Gospodu stopite, k živemu kamnu, da boste pripovedovali povest o dobrih ljudeh.

Želim vam lepo nedeljo in prosim Boga, naj vas varuje in blagoslavlja v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Msgr. Stanislav Zore OFM
Ljubljanski nadškof metropolit in
Predsednik Slovenske škofovske konference

Vir: Katoliška Cerkev

Foto: Katoliška Cerkev

L. M.