Predgovor papeža Frančiška h knjigi ob 100-letnici rojstva Janeza Pavla II.

Ob 100-letnici rojstva papeža Janeza Pavla II. je Vatikanska založba izdala knjigo z nekaterimi njegovimi najbolj znanimi stavki ter sugestivnimi fotografijami. Predgovor z naslovom »Hvaležni ob spominu na svetega pričevalca« je napisal papež Frančišek.

Veliki pričevalec vere, mož molitve, varen vodnik

Sveti Janez Pavel II. je bil veliki pričevalec vere, veliki mož molitve, ki je živel popolnoma potopljen v svoj čas in nenehno v stiku z Bogom. Bil je varen vodnik za Cerkev v času velikih sprememb. V času svojega duhovniškega in škofovskega življenja sem velikokrat gledal nanj in v svojih molitvah prosil za dar, da bi bil zvest evangeliju, kakor nam je o tem pričeval on.

Z njim je »utišana Cerkev« dobila glas

Kot živa dediščina Cerkvi ostaja njegov nauk, njegove okrožnice o Jezusu, človekovem odrešeniku, o Bogu, bogatem v usmiljenju, o Svetem Duhu, okrožnica Redemptoris Mater (Odrešenikova Mati) o Mariji v življenju Cerkve; njegove socialne okrožnice, njegovi vsakdanji nauki; izredno dragocen dar Katekizma katoliške Cerkve. Nam, ki smo živeli v letih njegovega dolgega pontifikata, ostajajo vtisnjeni v spomin njegova velika gorečnost za človeško, njegova odprtost, njegovo prizadevanje za dialog z vsemi, njegova namera, da si bo na vsak način prizadeval zaustaviti vojne; njegova težnja, da bi šel naproti komurkoli ter objel tistega, ki trpi. Z njim, prvim rimskim škofom, ki izhaja iz Vzhodne Evrope, je »utišana Cerkev«, Cerkev mučencev onstran železne zavese, dobila glas.

Veliko je trpel

Vendar pa vam ne želim govoriti o tem sv. Janezu Pavlu II., v uvodu v to lepo pobudo Vatikanske založbe. Tisto, na kar včasih lahko pozabimo, in na kar bi želel, da bi bili bralci pozorni, je to, kako je ta papež v svojem življenju trpel. Njegovo osebno trpljenje se je povezalo s trpljenjem njegovega ljudstva in države, Poljske. Prezgodaj je ostal brez matere, doživel je dramo izgube brata, ki ga je imel zelo rad, in nato še očeta. Ko je vstopil v tajno bogoslovno semenišče v Krakovu, je že izgubil svoje najbližje domače. Svojo popolno izročenost Bogu in Cerkvi živi v času, ko mnogi njegovi prijatelji v vojni izgubijo življenje.

Izjemen vzgojitelj mladih

V eni izmed svojh biografskih knjig je nekdanji papež razkril, da se je vsak dan spraševal, zakaj ga je Gospod pustil živega, medtem je okoli njega toliko oseb umiralo. Trpljenje, ki ga živel popolnoma izročen Gospodu, ga je oblikovalo in je še bolj utrdilo njegovo krščansko vero, v kateri je bil vzgojen v družini. Bil je izjemen vzgojitelj mladih, ki so preko njega, mladega duhovnika, stopili na pot konkretne vere, izpričane, živete v vsakem trenutku življenja.

Pričevanje: od atentata do bolezni

Sveti Janez Pavel II. je kot papež trpel, leta 1981 je doživel strašen atentat, podaril je svoje življenje, prelil je kri za Cerkev ter nam izpričal, da je mogoče tudi v težki preizkušnji bolezni, vsakodnevno podeljeni z Bogom, ki je postal Človek in je bil križan zaradi našega zveličanja, ostati radosten, da se lahko ostane to, kar smo. Lahko se veselimo v gotovosti na srečanje z vstalim Jezusom.

Pričevalec vere, Božjega usmiljenja

Od njegove smrti nas loči petnajst let. Trikrat po pet let se lahko zdi malo, vendar je veliko za otroke in mlade, ki ga niso poznali ali imajo nanj le nekakšen bežen spomin iz otroških časov. Zato je prav, da se ob stoletnici njegovega rojstva spomnimo tega velikega svetega pričevalca vere, ki ga je Bog podaril svoji Cerkvi in človeštvu. On je bil veliki pričevalec usmiljenja in ves čas svojega pontifikata nas je spominjal na to značilnost Boga. Lepo se ga je spomniti na preprost način: s fotografijami, ki so zelo zgovorne in nam lahko sporočijo to, kar je Janez Pavel II. bil; ter s kratkimi besedili in molitvami, ki so vzete iz njegovih homilij, dokumentov ter iz njegovega nauka. Želim si, da bi to besedilo prišlo v roke mnogih, predvsem mladih: spominjajmo se njegove vere in njegov lik naj nam bo zgled, da bi danes živeli svoje pričevanje. Slišimo ponovno odmevati njegov poziv, naj na stežaj odpremo vrata Kristusu, naj se ne bojimo. Hodimo radostni, kljub težavam, po poteh sveta; sledimo stopinjam velikanov, ki so hodili pred nami v gotovosti, da nismo in ne bomo nikoli sami. To nas je skozi vse svoje življenje učil sv. Janez Pavel II., ki je vedno gojil posebno vez z našo mamo v nebesih, Marijo, Materjo nežnosti in usmiljenja.

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.