Četrtek, 21. maj: Vnebohod

Apostolska dela pripovedujejo dogodek o dokončni ločitvi Gospoda Jezusa od svojih učencev ter od tega sveta. Medtem pa evangelij prinaša Jezusovo naročilo svojim učencem, povabilo naj gredo, naj odidejo oznanjat vsem njegovo sporočilo zveličanja. ‘Iti’ ali bolje ‘oditi’ postane tako ključna beseda današnjega praznika. Jezus odide k Očetu in zapove, naj učenci odidejo po svetu.   Jezus odide, gre v nebo, torej se vrne k Očetu, od katerega je bil poslan na svet. Opravil je svoje delo in se vrača k Očetu. Toda ne gre za dokončno ločitev, saj On na nov način ostane za vedno z nami. S svojim vnebohodom vstali Gospod pritegne pogled apostolov in tudi naš pogled v višave, da bi pokazal, da je cilj naše poti Oče. On sam je rekel, da gre, da nam prostor pripravi. Vendar pa Jezus ostane navzoč in delujoč v dogodkih človeške zgodovine z močjo in darovi svojega Duha, ki je ob vsakem od nas, četudi ga ne vidimo z očmi. On je! Spremlja nas, vodi nas, prime nas za roko ter nas dvigne, ko pademo. Vstali Jezus je blizu preganjanim in zapostavljenim kristjanom. Blizu je vsakemu moškemu in ženski, ki trpi. Vsem nam je blizu! Gospod je z nami! Ko gre Jezus v nebo, nese Očetu darilo. Kaj je to darilo, ki ga Jezus nese Očetu? Svoje rane. To je darilo, ki ga Jezus nese Očetu. In ko gre k Očetu, mu reče: ‘Poglej Oče, to je cena za odpuščanje, ki ga ti naklanjaš’. In ker Oče gleda Jezusove rane, nam odpušča; ne zato, ker smo dobri. Ne! Ampak, ker je on plačal za nas. Ko Oče gleda Jezusove rane, postaja še bolj usmiljen, še večji. To je to veliko delo, ki ga Jezus opravlja v nebesih, ko Očetu kaže ceno odpuščanja, svoje rane. To je nekaj izrednega. Ne bojte se prositi odpuščanja, On vedno odpušča!

Zadnje Jezusove besede učencem so ukaz naj odrinejo: ‘Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence’. To je zelo natančno poslanstvo. Krščanska skupnost je skupnost ‘izhoda’, skupnost, ki ‘se odpravi’. Še več, Cerkev je bila rojena med ‘izhodom’. Za apostolsko delovanje ne zadostujejo naše moči, sredstva, strukture. Brez Gospodove navzočnosti ter moči njegovega Duha bo naše delo, čeprav dobro organizirano, neučinkovito.

Jezus je spodbujal učence k potrpežljivosti. Naj ne odhajajo, temveč naj počakajo. Z Gospodovim vnebohodom ni še vse končano. On je šel v nebo, da bi nam poslal pečat Svetega Duha, ki naj bi potrdil in odobril naše življenje in delo.

Za prve apostole je bilo gotovo težko, čakati v mestu, ker sploh niso vedeli kaj čakajo. Mi približno vemo kaj čakamo, pa nam je prav tako težko čakati in po človeški logiki sedeti s prekrižanimi rokami. Sedijo in čakajo. To lahko vidimo kot velik izraz lenobe. Lahko pa tudi izraz globoke vere, ko je na videz vse končano in dopolnjeno, ko je zadnji up odšel v nebo in nas navidezno pustil same v tej solzni dolini. Ampak nas ni. Bog je izpolnil prvo obljubo: poslal je Odrešenika. Pomislimo, koliko časa so ga ljudje čakali. Bog je izpolnil drugo obljubo: obudil Ga je od mrtvih. Tudi takrat so čakali, s solzami in molitvami. Ker je Bog iz nemogočega naredil mogoče. In Bog bo izpolnil tretjo obljubo: poslal bo Duha Tolažnika.

Vnebohod in celoten Jezusov nauk sta torej nekaj aktualnega. Vendar, kako naj to, kar danes praznujemo, tudi uresničimo v življenju? Morda nam lahko pri tem pomaga naslednja zgodba.

Živel je mali svetnik. Bil je srečen in zadovoljen. Nekega dne pa ga je sredi dela v hiši obiskal angel in mu rekel: »Gospod me pošilja k tebi, da ti povem: Tvoj čas se izteka.« Mali svetnik pa je odgovoril: »Ti vendar vidiš, koliko stvari me še čaka, da jih naredim. Ne more Gospod toliko počakati, da to dokončam?« Angel mu je dejal: »Bom videl, kaj se da napraviti«, in izginil. Ko je nekega drugega dne mali svetnik delal na vrtu, se je zopet pojavil isti angel. Mali svetnik je rekel: »Poglej koliko je tukaj plevela. Ali ne bi mogel še malo počakati?« Angel se je nasmehnil in ponovno izginil. Preteklo je nekaj časa. Mali svetnik je nekega dne ravno stregel nekemu bolniku, ko je zopet zagledal angela pred seboj. Z očmi je angelu tiho pokazal na bolniško posteljo in angel je brez besed ponovno izginil. Ko se je mali svetnik čez nekaj časa ravno spravljal spat, je pomislil na angela. Tisti hip se je naenkrat počutil zelo starega in močno utrujenega in je k Bogu takole molil: »Gospod, ali lahko sedaj pošlješ tistega svojega angela? Tokrat bi ga bil zelo vesel.« Komaj je to rekel,  je bil angel že tu. »Če me hočeš vzeti s seboj«, je rekel mali svetnik, »sem sedaj pripravljen za nebesa.« Angel ga je prijazno pogledal in mu dejal: »Kje pa misliš, da si bil ves ta čas?«

Nebo in zemlja sodita skupaj. Vendar nam to ni vedno jasno. Zato morajo nebesa in zemlja, Bog in človek, večno in zemeljsko, sveto in posvetno rasti skupaj. Zgodba nam pove, da se to ves čas tudi dejansko dogaja, če v polni meri in z veseljem služimo življenju po Božji volji. To je za nas stalen izziv: večno mora biti povezano z vsakdanjim! Kristjani želimo biti pričevalci tega. Gre za to, da smo pripravljeni »izgubiti« svoje vsakdanje življenje v tem smislu, da bo Jezusovo življenje prišlo povsem jasno do izraza. Nebo je zdaj za nas odprto! To pomeni: vsak od nas nosi del odgovornosti za to, ali bo mogoče vsakomur, ki nas opazuje, odkriti v našem življenju Boga. Gre za prihodnost Cerkve, gre za pravičnejši svet in gre za odrešenje vseh ljudi!

Ervin Mozetič