Nedeljo za nedeljo pri maši v veri izpovedujemo: “Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja; ki izhaja iz Očeta in Sina; ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo; ki je govoril po prerokih.” To je skoraj vse, kar o Svetem Duhu vemo in verujemo. Lahko rečemo, da je Sveti Duh vse preveč “neznani Bog”. Sveti Duh je ljubezen, ki povezuje vse tri Božje osebe, je ljubezen, ki deluje v Cerkvi in v slehernem njenem članu. Sveti Duh deluje tudi danes s prav takšno močjo, kot je deloval za

časa apostolov. Kot na prve binkošti tudi danes prihaja na Božje otroke. Ne prihaja samo na birmance, ki po polaganju rok škofa, naslednika

apostolov, prejemajo njegove sedmere darove; prihaja tudi na vsakogar od nas, ki smo z zakramentom svete birme prejeli pravico do milosti, ki nas usposabljajo za dostojno krščansko poslanstvo.

Kako to, da veter Svetega Duha v današnji Cerkvi ni tako viharen, kot je bil v prvi? Mar zato, ker smo kristjani preveč razvili pamet, premalo pa srce? Ker se damo voditi “mesu”, kot pravi apostol Pavel?

Apostol Pavel v svojem Pismu Galačanom najprej  našteva “sadove mesa”, ki so nam znani, saj nas pogosto zasužnjujejo. “To so:

nečistovanje, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost,

ljubosumnost, jeza, častihlepnost, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti,

pijančevanja, žretja in kar je še takega.” Njim nasprotni pa so sadovi Duha: “ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje”.

Tudi v takem napol poganskem ali misijonskem svetu, kot je slovenski,

vidimo, kako Duh Božji rodi sadove: poznamo mlade in tudi starejše ljudi, ki se sredi sovražnega ali vsaj brezbrižnega okolja spreobrnejo k živemu Bogu. Sredi umazanega sveta najdemo čiste, plemenite duše: matere, ki so zaradi zvestobe svojemu materinskemu poklicu izpostavljene norčevanju, bolnike, ki dolga leta bolezni sprejemajo z nasmehom in ga v svojem trpljenju prinašajo še drugim.

Delovanje Duha je očitno! Duh Božji se razodeva milo, ne s silo.

Ne dajmo se premotiti duhu tega sveta, temveč sodimo po sadovih. Laž in zmota sta vedno glasnejši od resnice, greh in pokvarjenost sta človeški slabosti bližje kot krepost in dobrota; kar je puhlega, plehkega in praznega, si nadeva videz bogatega, trdnega, vrednega. Slabo blago potrebuje veliko reklame, dobro blago pa se samo hvali.

Jezus nam pošilja svojega Duha, da nas vodi k “vsej resnici” in da nam

pomaga “resnico uresničevati v ljubezni”. Da se bo to v večji ali manjši meri uresničilo, pa je najprej potrebna odprtost srca.

Ervin Mozetič