Sobota, 23. maj: Če boste prosili Očeta v mojem imenu vam bo dal

Navzočnost pri maši je del posvečevanja nedelje. To je največje dejanje, ki ga lahko naredimo. A glej! Vere nam manjka. Če bi nam rekli: »Ob tisti uri moramo obuditi mrtvega«, bi zelo hitro tekli, da bi ga videli. Mar pa ni posvečenje, ki spremeni kruh in vino v Božje telo in kri, veliko večji čudež kot obuditi mrtvega! Vsa zbrana dobra dela ne bi imela enake vrednosti, kot jo ima mašna daritev, ker so to dela ljudi, maša pa je daritev samega Boga. Trpljenje mučeništva, kakor koli je že zaslužno, v primerjavi z njo ni nič. Kako velika je mašna daritev! Bog zadrži svoj pogled na oltarju: »To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«

Kako srečni so tisti, ki se združijo z našim Gospodom po obhajilu! Bog se vidi v njih. Naš Gospod je dejal: »Če boste prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal.« Nikdar ne bi pomislili, da bi Boga prosili za njegovega Sina. Toda kar si človek ni mogel predstavljati, je Bog naredil. Česar človek ne more reči ali si ne more zamisliti, in česar bi si nikdar ne upal želeti, je Bog v svoji ljubezni rekel, si zamislil in izvršil. Bi si sploh kdaj upali reči Bogu, naj za nas pošlje v smrt svojega Sina, naj nam da jesti njegovo meso in piti njegovo kri? …

Dobri Bog, ki se nam je hotel dati v zakramentu svoje ljubezni, nam je dal prostrano in veliko hrepenenje, ki ga lahko poteši samo on. Ob tem lepem zakramentu smo kot človek, ki umira od žeje poleg reke; moral bi samo upogniti glavo … kot človek, ki ostane ubog ob zakladu; moral bi samo stegniti roko. Kdor se obhaja, se izgubi v Bogu kot kapljica vode v oceanu. Ni ju mogoče več ločiti.

Naš Gospod v evharistiji čaka … Tukaj je tisti, ki neprestano moli svojega Očeta. Kako prijetna mu je četrt ure, ki jo izmaknemo svojim opravilom, da ga pridemo obiskat, ga molit! Namesto da bi gledali okoli sebe, ko smo pred Najsvetejšim, zaprimo oči in ustnice, odprimo svoje srce, dobri Bog bo odprl svojega. Pojdimo k njemu, on bo prišel k nam, eden da bi prosil, drugi da bi dal. To bo kot piš od enega k drugemu.

Če bi vedeli, kako je dobri Bog dober! Tako dober je, da se njegovo srce kar poti od usmiljenja.

Bog nam daj nekaj te modrosti in pobožnosti!

Ervin Mozetičvetosve