Binkošti 2020

Božja beseda pred nas postavlja dve podobi učencev po vstajenju. Evangelij pravi kako so se učenci zadrževali v dvorani zadnje večerje in so imeli vrata iz strahu pred Judi zaklenjena.  V Apostolskih delih pa beremo kako so se  vsi verniki  družili med seboj in imeli vse skupno  ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi.

Na eni strani torej noč, strah in zaklenjena vrata, na drugi pa veselje v druženju, deljenju premoženja in slavljenju Boga. Zdi se, da je naše krščanstvo bolj podobno tistemu za zaklenjenimi vrati kot pa onemu v prvi skupnosti, ki je doumela Pisma, doživela Svetega Duha in odpuščanje grehov. Kako preiti iz strahu v veselje?

Vstajenjsko veselje ne pride samo. Pot, ki jo je prehodil naš Odrešenik Jezus Kristus, je pot vsakega od nas. Je pot od dvorane zadnje večerje, prek sramote križa in samote groba. Je pot boja s hudičevimi skušnjavami samovolje, pomembnosti in sebičnosti. Jezusov strah dokončno mine, ko izreče Očetu: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.« Noč je premagana, ko se Jezus na križu pusti zasramovati: »Če si Božji sin, stopi s križa!« Ko premaga skušnjavo pomembnosti in ostaja nemočen in zasramovan na križu, kakor da ni Bog, kakor da nima nobene oblasti in moči. In ko nazadnje da Očetu v roke čisto vse: »Oče v tvoje roke izročam svojo dušo.« Takrat ga ne zadržuje nič več. Niti trohice njega samega ni več, je le Oče, s katerim je bil vse življenje eno, nazadnje se je odpovedal še življenju.

Tudi naš strah bo minil šele, ko bo Očetova volja naše vodilo. Ko ne bomo razmišljali, kaj nam ugaja  in kaj ne. Ko bomo vedeli, da Bog resnično poskrbi, da je njegova volja za nas najboljša. Tema in obup, ki nas vedno znova zajemata, sta posledica naše skrbi za svojo veljavo. Ali sem vreden ali ne, ali je me bo kdo sploh opazil, cenil moje delo, spoštoval moje besede. Bog nas vedno ceni! On verjame vate in vame. On ve za naju in je z nama tudi na križu. Obema pa pripravlja vstajenje. Ta zavest naju odpira za zadnje dejanje, da izročiva v Njegove roke svoje življenje. S tem so zdrobljeni okovi naših src.

Tako razumem prehod, ki so ga postopno doumeli in uresničili učenci po vstajenju. Strah je počasi mineval, noč je izginjala in vrata so se na stežaj odprla. Vanje je vstopilo vstajenjsko veselje, postali so luč vsem okrog njih in z njimi delili vse, kar so imeli ter hvalili Boga.

Nismo še tam in mogoče nas je sram, da smo takšni. Tudi apostoli so počasi doumeli, da jim Gospod brez zadržkov odpušča. Še več, doumeli so, da tako zelo verjame vanje, da jim naroča naj odpuščajo v njegovem imenu. Ta ljubezen in to usmiljenje sta zdrobila še zadnje okove njihovih zaprtih src. Prosimo Gospoda, naj prežene naše strahove, odpre vrata naših src in prižge svojo luč v našo temo.

Spominjamo se, da je Sveti Duh prišel med učence. Zakaj je prišel nadnje, danes pa kot da ga ni? Kaj je bil temelj za prihod v tistih dneh med apostole zbrane v molitvi?

Zakaj so bili učenci zbrani in zaklenjeni pred Judi? Iz strahu. Zakaj?

Apostoli niso vedeli, kaj naj storijo. Zaprli so se in molili. Prosili Gospoda, naj jim da modrost, kako naprej. Kaj naj storijo, da bo tisto lepo, kar so ob Jezusu doživeli, živelo naprej. Kaj naj storijo, da bo Gospod, živel naprej med njimi.

Ali je to tudi naš strah in naša skrb danes? K čemu so bili poslani?

Da delajo vse, kakor je delal Jezus. Kakor je Oče poslal njega, tako on pošilja nje, naj:

• Oznanjajo, da se je približalo nebeško kraljestvo in kličejo k spreobrnjenju.
• Naj ne živijo za tisto, kar razjeda mol in rja.
• Naj bo njihovo življenje, življenje za druge.
• Naj bo ljubezen znamenje, da so njegovi učenci.

Ali se zavedamo tega poslanstva in da zaradi njega potrebujemo Svetega Duha?In kateri dar Svetega Duha je bil prvi?

Dar odpuščanja. In to je tudi prva naloga kristjana, ki mora v svetu spregovoriti o grehu in o spravi. In kaj je za nas danes še greh? Ali nismo grehe poimenovali približno takole:

napuh, ambicioznost, lakomnost, podjetnost, nečistost, intimnost, nevoščljivost, konkurenca, požrešnost, apetit, jeza, živčnost, lenoba, pavziranje, utrujenost, hinavščina, diplomacija.

Ali potrebujemo Svetega Duha, da bi spregovorili svetu o grehu in spravi?

Sveti Duh bo prišel:

• če se bomo umikali pred svetom v molitev, da bi razumeli, kako ohraniti stik z Gospodom in živeti vse, kar nas uči. Če nas bo skrbelo, kako Njega prinašati svetu.
• če bomo to, kar ob njem srečujemo, skušali tudi uresničiti ter o vsem zavzeto pričevati drugim. Če se bomo zavedali našega poslanstva.
• če bomo grehu resnično rekli greh, se zavedali njegove teže in prosili Gospoda odpuščanja.

V mlačne duše, zadovoljne s povprečnostjo, Sveti Duh ne more stopiti. Naj nas današnji praznik razžari za novo, živo pričakovanje.

Prejeli bomo Svetega Duha, ko bomo vedeli, kaj je tako pomembno, da sporočimo svetu v vseh jezikih.

Ervin Mozetič