Sv. Tomaž Akvinski o prazniku Svetega Rešnjega Telesa in Krvi

Sveti Tomaž Akvinski je na god sv. Nikolaja 1273 pri obhajanju evharistije doživel izreden dogodek, ki ga je pretresel do globin. Vso dolgo zimo ni spregovoril skoraj nobene besede več. Tudi Teološko sumo, svoje velikansko glavno delo, ki ga je pisal že sedem let, je pustil za vedno nedokončano. Prijatelju in učencu, ki ni odnehal spraševati, je končno odgovoril: “Vse, kar sem napisal, se mi zdi kakor slama, v primerjavi s tem, kar sem videl in kar mi je bilo razodeto.” V obhajanju evharistije, ki ji pravimo “skrivnost vere”, mu je bilo dano pogledati v globino skrivnosti Boga samega. “Veliki učitelj Zahoda je umolknil. To, kar je njega samega prevzelo kakor  globoka sreča, je moralo ljudi okoli njega navdajati z grozo pred nesluteno skrivnostjo” (Josef Pieper).

Tomaž Akvinski je sveto evharistijo imenoval “čudež vseh čudežev”. V čast svetemu Rešnjemu Telesu je spisal čudovite hvalnice, ki jih je Cerkev sprejela za svoje: “Molim te ponižno”, “Hvali, Sion, Rešenika”, “Praznika svetega” , “Ave verum” in druge. Sestavil je tudi mašne prošnje za praznik svetega Rešnjega Telesa in Krvi. V svojih teoloških delih je z občudovanjem govoril o evharistiji.

Vir: A. Štrukelj, Joseph Razinger/Benedikt XVI., Teologija liturgije, Seminar za člane ŽPS, 1-2

 

Za praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi je sv. Tomaž Akvinski zapisal tudi naslednje besedilo:

 

O dragoceni in čudoviti obed

Edinorojeni božji sin je sprejel našo človeško naravo, ker je hotel, da bi mi postali deležni njegove božje narave.

In še to, kar je sprejel našega, je obrnil nam v prid: svoje telo je na oltarju križa daroval Bogu Očetu v spravo za nas: svojo kri je prelil za odkupnino in očiščenje, da bi nas rešil sužnosti in očistil vseh grehov.

Da bi pa spomin na to daritev ostal vedno živ, nam je zapustil svoje telo kot jed in svojo kri kot pijačo – pod podobama kruha in vina.

O dragoceni in čudoviti obed, odrešujoč in prepoln svetosti! Kaj more biti dragocenejše od obeda, kjer niso pripravljeni junci in kozli kot v stari zavezi, temveč Kristus sam, pravi Bog. Kaj je čudovitejše kot ta zakrament?

Noben zakrament ni bolj zdravilen kakor ta, ki izbrisuje grehe, pomnožuje milosti in napolnjuje dušo z vsem bogastvom duhovnih darov.

Daruje se v Cerkvi za žive in mrtve: da bi vsem koristil, ker je postavljen v zveličanje vseh.

Nihče ne more popisati bogastva tega zakramenta, kjer uživamo vir sleherne duhovne dobrote in se spominjamo tiste nepopisne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal s svojim trpljenjem.

Da bi pa globlje vtisnil to neskončno ljubezen v srca vernikov, je pri zadnji večerji, ko je jedel z apostoli velikonočno jagnje, preden je odšel s tega sveta k Očetu, postavil ta zakrament v večen spomin svojega trpljenja, kot spolnitev predpodob, kot največji čudež, kar jih je storil, in zapustil edinstveno tolažbo njim, ki so bili žalostni zaradi njegovega odhoda.

Vir: Iz spisov sv. Tomaža Akvinskega, duhovnika (57, za praznik Kristusovega telesa, 1-4)

 

 

---

Foto: Igor Dolinšek

Uredila: M. B.