Sveti oče: Maša je zaklad, ki ozdravlja naš spomin

Papež Frančišek je v nedeljo, 14. junija, ko letos v Italiji obhajajo praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi, na oltarju katedre v baziliki sv. Petra obhajal evharistijo, ki se je zaključila z izpostavitvijo Najsvetejšega in evharističnim blagoslovom. Med homilijo je sveti oče razmišljal o pomenu spomina ter moči evharistije za naše življenje. Le-ta je spominsko dejanje, ki ozdravlja naš spomin, zaklad, ki ga je treba postaviti na prvo mesto v Cerkvi in v življenju.

Sveto pismo nam je bilo dano, da premagamo pozabo Boga

»Spomni se poti, ki ti jo je Gospod, tvoj Bog, dal, da si jo prehodil« (5 Mz 8,2). Spomni se: s tem Mojzesovim povabilom je nastopila današnja Božja beseda. Malo dalje Mojzes poziva: »Ne pozabi Gospoda, svojega Boga« (14). Sveto pismo nam je bilo dano, da premagamo pozabo Boga. Kako pomembno je, da se ga spominjamo, ko molimo! Kakor uči psalm, ki pravi: »Spominjam se Gospodovih čudovitih del, da, spominjam se tvojih čudes« (Ps 77,12). Tudi čudes in čudežev, ki jih je Gospod napravil v mojem življenju.

Spomin na Gospoda se predaja iz roda v rod

Bistveno je, da se spominjamo prejetih dobrin. Če se tega ne spominjamo, postanemo sami sebi tujci, »mimoidoči« v bivanju, brez spomina se izkoreninimo iz prsti, ki nas hrani, in se pustimo odnašati kakor listje v vetru. Obujati spomin pa nasprotno pomeni, da se povežemo s še močnejšimi vezmi, da se čutimo kot del zgodovine, da dihamo skupaj z ljudstvom. Spomin ni nekaj zasebnega, je pot, ki nas povezuje z Bogom in drugimi. Zato se v Svetem pismu spomin na Gospoda predaja iz roda v rod, se pripoveduje od očeta do sina, kakor pravi lep odlomek: »Ko te bo tvoj sin nekoč vprašal: ›Kaj pomenijo ta naročila … ki vam jih je dal Gospod, naš Bog?‹ odgovori svojemu sinu: »Bili smo sužnji« … – vsa ta zgodovina suženjstva – »in Gospod je pred našimi očmi izvršil znamenja in čudeže‹« (5 Mz 6,20-22). Ti boš prenesel spomin na svojega sina.

Spominsko dejanje Boga, ki ozdravlja naš spomin

Vendar pa obstaja težava: kaj, če se veriga predajanja spominov pretrga? In potem, kako naj se spominjamo tistega, o čemer se je samo govorilo, ne da bi sami izkusili? Bog dobro ve, kako je težko, ve, kako krhek je naš spomin; za nas je storil nekaj nezaslišanega; zapustil nam je spominsko dejanje. Ni nam zapustil le besed, ker zlahka pozabimo, kar poslušamo. Ni nam zapustil samo pisanja, ker zlahka pozabimo, kar preberemo. Ni nam zapustil samo znamenj, ker zlahka pozabimo tudi to, kar vidimo. Dal nam je hrano, okus pa je težko pozabiti. Zapustil nam je kruh, ki je On sam, živi in pravi, z vsem okusom svoje ljubezni. Ko ga prejemamo, lahko rečemo: »To je Gospod, spominja se me!« Zato nam je Jezus naročil: »To delajte v moj spomin!« (1 Kor 11,24). Delajte: evharistija ni preprost spomin, je dejstvo: je Gospodova velika noč, ki vnovič zaživi za nas. Pri maši sta pred nami Jezusova smrt in vstajenje. To delajte v moj spomin: zberite se in kot občestvo, kot ljudstvo, kot družina obhajajte evharistijo, da se me spomnite. Ne moremo brez tega, to je spominsko dejanje Boga. In ozdravlja naš ranjeni spomin.

Bog ozdravi rane tako, da v naš spomin vnese večjo ljubezen

Ozdravlja predvsem naš osiroteli spomin. Mi živimo v času osirotelosti. Ozdravlja osiroteli spomin. Toliko ljudi ima spomin zaznamovan s pomanjkanjem naklonjenosti in pekočimi razočaranji, ki so jih bili deležni od tistih, ki bi jim morali dati ljubezen, pa so, nasprotno, naredili njihovo srce za siroto. Radi bi se vrnili nazaj in spremenili preteklost, a to ni mogoče. Bog pa lahko ozdravi te rane, tako da v naš spomin vnese večjo ljubezen: svojo. Evharistija nam prinaša zvesto Očetovo ljubezen, ki ozdravlja našo osirotelost. Daje nam ljubezen Jezusa, ki je grob spremenil iz ciljne točke v začetno; in enako lahko preobrne naše življenje. Vliva nam ljubezen Svetega Duha, ki tolaži, ker nas ne pušča nikoli samih, in zdravi rane.

Prinašamo v svet svojo žalost ali Gospodovo veselje?

Z evharistijo Gospod ozdravlja tudi naš negativni spomin, ki vedno prinaša na plano stvari, ki ne delujejo, in nam pušča v glavi žalostne misli, da nismo za nobeno rabo, da delamo samo napake, da smo »zgrešeni«. Jezus nam prihaja povedat, da ni tako. Zadovoljen je s tem, da se nam je tako približal. Vsakič, ko ga prejmemo, nas spomni, da smo dragoceni. Smo povabljenci, ki jih čaka na svoji pojedini, gostje, ki si jih želi. In ne le zato, ker je velikodušen, ampak ker je zares zaljubljen v nas. Vidi in ljubi lepo in dobro, kar smo. Gospod ve, da zlo in grehi niso naša identiteta; so bolezni, okužbe. In prihaja jih zdravit z evharistijo, ki vsebuje protitelesa za naš spomin, ki je bolan od negativnosti. Z Jezusom lahko postanemo imuni na žalost. Še vedno bomo imeli pred očmi svoje padce, napore, probleme doma in v službi, neuresničene sanje. A njihova teža nas ne bo več pritiskala, ker nas bo v globini Jezus opogumljal s svojo ljubeznijo. Glejte, to je moč evharistije, ki nas spreminja v nosilce Boga: nosilce veselja, ne negativnosti. Lahko se vprašamo mi, ki hodimo k maši, kaj prinašamo v svet? Svojo žalost, svojo grenkobo ali Gospodovo veselje? Gremo k obhajilu, potem pa se še naprej pritožujemo, kritiziramo in nergamo? Toda to ničesar ne popravi, medtem ko Gospodovo veselje spremeni življenje.

Evharistija ozdravlja naš zaprti spomin

Evharistija slednjič ozdravlja naš zaprti spomin. Rane, ki jih imamo v sebi, ne povzročajo težav samo nam samim, ampak tudi drugim. Delajo nas preplašene in sumničave: sprva zaprte vase, dolgoročno pa posmehljive in brezbrižne. Pripravijo nas do tega, da se v soočenju z drugimi obnašamo hladno in arogantno; tako si domišljamo, da obvladamo položaj. A to je prevara: samo ljubezen ozdravi strah v korenini in osvobodi od zaprtosti, ki nas držijo v okovih. Tako dela Jezus, ki nam prihaja naproti z milino, v razorožujoči moči hostije. Tako dela Jezus, razlomljeni kruh, da stre lupine naših sebičnosti. Tako dela Jezus, ki se daje, da nam pove, da se bomo osvobodili notranjih blokad in srčne ohromelosti samo, če se bomo odprli.

Nujno je poskrbeti za tiste, ki so lačni hrane in dostojanstva

Ko se nam Gospod preprosto podarja kot kruh, nas vabi tudi, naj ne zapravljamo življenja tako, da se ženemo za tisoč nekoristnimi rečmi, ki ustvarjajo odvisnost in puščajo praznino v notranjosti. Evharistija v nas teši lakoto po stvareh in vžiga hrepenenje po služenju. Dviga nas iz naše udobne zasedênosti, nas spominja, da nismo samo usta, ki jih je treba nasititi, ampak smo tudi njegove roke, ki lahko nasitijo bližnjega. Nujno je zdaj poskrbeti za tiste, ki so lačni hrane in dostojanstva, ki nimajo dela in se mučijo za preživetje. In to storiti na oprijemljiv način, kakor je oprijemljiv kruh, ki nam ga daje Jezus. Potrebna je resnična bližina, potrebne so resnične in prave verige solidarnosti. Jezus se nam v evharistiji približa; ne pustimo samega tistega, ki stoji ob nas!

Maša je zaklad, ki ga moramo postaviti na prvo mesto

Dragi bratje in sestre, še naprej obhajajmo spominsko dejanje, ki ozdravlja naš spomin. Zapomnimo si: ozdravlja naš spomin, spomin je spomin srca, to spominsko dejanje je  maša. To je zaklad, ki ga je treba postaviti na prvo mesto v Cerkvi in v življenju. Obenem pa odkrivajmo spet adoracijo, ki v nas nadaljuje delovanje maše. Dobro nam de, ozdravlja nas znotraj. Še posebej zdaj to resnično potrebujemo.

Prevedel br. Miran Špelič OFM

Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.