Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri krizmeni maši 2020

Spoštovani gospod apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Jean-Marie Speich, dragi bratje škofje in duhovniki, spoštovani višji redovni predstojniki in predstojnice, dragi diakoni in bogoslovci, dragi bratje redovniki in sestre redovnice, dragi bratje in sestre.

H krizmeni maši smo se v naši stolnici zbrali v neobičajnem času, v času med praznikom Svetega Rešnjega Telesa in Krvi in praznikom Jezusovega Srca. Veliki četrtek, ko smo običajno obhajali krizmeno mašo in se zahvaljevali za dar duhovništva, je že daleč za nami. Takrat smo bili v vrtincu koronavirusnega dogajanja. Iz naše soseščine so prihajala pretresljiva poročila o obolelih in umirajočih, pa o tistih, ki niso mogli obiskovati bolnikov in niso mogli pokopavati svojih pokojnih. Zato sem vam za veliki četrtek lahko poslal samo pismo, v katerem sem se skupaj z vami spraševal: zakaj, kako dolgo, kolikšna bo cena. Takrat smo se tudi odločili, da bo krizmena maša takrat, ko bo to mogoče, saj je krizmena maša na veliki četrtek zelo v znamenju duhovništva, duhovniškega bratstva.

Bližina obeh praznikov, praznika Svetega Rešnjega telesa in Krvi ter praznika Jezusovega Srca našemu današnjemu srečanju ob oltarju daje posebne poudarke. Praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi je praznik, v katerem doživljamo, kako zelo je Bog zvest svojim obljubam. Že v raju je napovedal Odrešenika, ki bo kači strl glavo, a ga bo ta ranila na peti. Obljubo je izpolnil v učlovečenju svojega Sina Jezusa Kristusa. Jezus pa je svojim učencem obljubil, da bo z njimi vse dni do konca sveta. To obljubo na najodličnejši način izpolnjuje v vsaki evharistični daritvi, ko pod podobama kruha in vina ostaja trajno in stvarno navzoč med nami. Te navzočnosti pa ni brez duhovništva.

Praznik Jezusovega Srca pa nas povabi k premišljevanju o Božji ljubezni, ki je brezmejna. Evangelist Janez v poročilu o zadnji večerji pravi, da je tedaj Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura in ker je ljubil svoje, svojim izkazal ljubezen do konca. Sledi pripoved o umivanju nog o stiski učencev, zlasti Petra, ki niso razumeli Jezusovega dejanja in so mu zato nasprotovali. A Jezus znamenj svoje ljubezni do konca ni izčrpal v tistem večeru. Umivanju nog je sledila velika prošnja za odpuščanje na veliki petek, na križu, ko je sredi divjanja sovraštva, zasmehovanja in nesmiselnega nasilja molil k Očetu, naj ljudem odpusti ta greh. Pa potem, po vstajenju: ko je obiskoval svoje neverne učence, zbegane in prestrašene, in jim podarjal mir in poslanstvo. Ne očita, ne graja. Nobenega: ali vam nisem vnaprej povedal, pa niste verjeli. Tako delamo mi. Ljubezen dela drugače. Ljubezen razume in išče pot k dobremu, pot k odrešenju. Zato namesto očitkov pravi: Mir vam bodi, rane njegovega trpljenja pa postajajo razpoznavno znamenje njegove istovetnosti.

Čas, ki smo ga doživeli in za katerega upamo, da je za nami, je v marsičem pokazal živost naše vere in globino naše negotovosti. Papež Frančišek je v pismu rimskim duhovnikom zapisal: »Doživljali smo tudi svojo lastno ranljivost in nemoč. Kakor peč preizkusi lončarjev vrč, tako smo bili postavljeni na preizkušnjo (prim. Sir 27,5). Zmedeni od vsega, kar se je dogajalo, smo močneje čutili nestalnost svojega življenja in apostolskih obveznosti. Nepredvidljivost položaja je osvetlila našo nesposobnost, da bi živeli in se soočili z neznanim, s tem, česar ne moremo upravljati ali nadzirati; kot vsi drugi smo se čutili zmedeni, prestrašeni, nezaščiteni.«

A ta čas je pokazal tudi, kako zelo potrebujemo ljudi. Močneje kot kadarkoli smo doživeli, da je duhovnik postavljen za ljudi; ne zase, ne za obredje, ne za pobožnosti, ampak za ljudi. Vse ostalo ima svoj globok pomen samo takrat, kadar je v službi naše poslanosti k ljudem. Zato je bilo ganljivo, koliko načinov vam je navdihnil Sveti Duh, da ste bili ljudem blizu. Zahvaljujem se vam, da ste v poslušnosti Duhu odkrivali načine za pastoralno spremljanje svojega ljudstva.

Vaša bližina z ljudmi pa je dobila odgovor v bližini ljudmi z vami. Tudi oni so bili iznajdljivi, da so vam pokazali svojo skrb in hvaležnost, da ste z njimi. Tako lepo je bilo poslušati duhovnike, ki so pripovedovali o skrbi ljudi zanje. Od vrečk s hrano na vratih župnišča, pa do telefonskih klicev in drugih načinov, s katerimi se ljudje danes lahko obiskujemo. Iskrena hvala tudi vsem ljudem, ki so tako iskreno pokazali, da imajo radi svoje duhovnike in da jih potrebujejo.

Gospod pa nas je tudi v tem obdobju obiskal z vso vsebino velikonočnega praznika. Njegov obisk je bil drugačen, manj zunanji, manj veličasten, z manj sijaja, zato pa bolj oseben. Čas karantene nam je omogočil, da smo spoznali, da Jezus sicer prihaja k množicam, a nagovarja posameznika. Jezus se sreča iz oči v oči. Jezus deluje čisto drugače, kot to kažejo nekateri spomeniki, na katerih je veliko obrazov, a brez razpoznavnih potez, brez živahnih oči. Jezus ne potrebuje množic, da bi mu vzklikale in mu slepo sledile. Jezus išče srca, da bi jim podaril samega sebe in jim dal doživljati svobodo, ki jo svet ne more dati.

Dragi bratje duhovniki, Jezusu, ki se nam je razodeval v teh časih, moramo slediti. Vedno znova moramo slišati njegovo povabilo, blago in ukazujoče: Hodi za menoj. Odpovedati se moramo Petrovim skušnjavam, da bi Jezusa usmerjali po svojih predstavah in željah in ga na kakršen koli način omejevali, da »oznanja blagovest ubogim, da jetnikom naznanja oproščenje in slepim pogled, da izpusti zatirane v prostost in da oznani leto Božjega usmiljenja.«

Da bi to zmogli, bomo morali vedno znova prisluhniti in slediti še drugemu Jezusovemu povabilu. »Gospod, kje stanuješ?« sta ga vprašala Janezova učenca. »Pridita in poglejta!« In učenca sta ostala pri njem, »ki nas ljubi in nas je opral naših grehov s svojo krvjo ter nas napravil za kraljestvo, duhovnike Bogu, svojemu Očetu,« kakor smo slišali v knjigi Razodetja. Biti Jezusov učenec, biti njegov duhovnik, pomeni živeti z njim. Ko njegov način življenja postaja moj način življenja, ko njegove misli postanejo moje misli in se torej uresničuje to, kar je Filipljanom povedal sv. Pavel: »To mislite v sebi, kar je tudi v Jezusu Kristusu« (2,5).

Dovolite, da nas še enkrat nagovori papež Frančišek: »Kot duhovniki, sinovi in člani duhovniškega ljudstva, moramo sprejeti odgovornost za prihodnost in jo načrtovati kot bratje. Svojo krhkost, krhkost vsega človeštva položimo v Gospodove ranjene roke kot svet dar. Gospod je tisti, ki nas spreminja, ki nas uporablja kot kruh, ki vzame naše življenje v svoje roke, nas blagoslovi, nas razlomi in podeli in da svojemu ljudstvu.«

Naj zaključim z mislijo današnjega godovnjaka bl. Jožefa Marija Cassanta, ki je v pismu staršem zapisal: »Zdaj je na nas, da se mu zahvaljujemo in da globlje in globlje vstopamo v veličino duhovništva.«

Dragi bratje, naj bo vsaka sveta maša, ki jo darujete, naj bo vsak zakrament, ki ga podelite, naj bo vsaka molitev, ki jo izmolite, naj bo vsak poklek, s katerim počastite Gospoda, naj bodo vsi vaši dnevi ponižno in vztrajno vstopanje v veličino duhovništva.

In naj vas na vsakem koraku spremlja Mati Marija. Amen.

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit

Vir: Katoliška Cerkev

Foto: arhiv Nadškofije Ljubljana

L. M.