Kateheza papeža Frančiška: Mojzesova molitev

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Na naši poti o temi molitve smo videli, da Bog ni nikoli maral »enostavnih« častilcev. Mojzes bo »brezvoljen« sogovornik od prvega dneva svoje poklicanosti.

Ko ga Bog pokliče, je Mojzes človeško gledano »neuspešnež«. Druga Mojzesova knjiga ga predstavi v midjanski deželi kot ubežnika. Kot mladeniču so se mu njegovi ljudje smilili in se je tudi postavil v bran zatiranih. A kmalu odkrije, da kljub dobrim namenom iz njegovih rok ne prihaja pravičnost, kvečjemu nasilje. In tako se razblinijo sanje o slavi: Mojzes ni več obetaven funkcionar, namenjen hitri karieri, ampak nekdo, ki je zapravil svoje priložnosti in sedaj pase čredo, ki niti ni njegova. In ravno v tišini midjanske puščave Bog pokliče Mojzesa po razodetju v gorečem grmu: »’Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog  Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.’ Tedaj si je Mojzes zakril obraz, kajti bal se je gledati Boga« (2 Mz 3,6).

Bogu, ki govori, ki ga vabi, naj ponovno poskrbi za ljudstvo Izraela, Mojzes ugovarja s svojimi strahovi in s svojimi ugovori: ni vreden tega poslanstva, ne pozna Božjega imena, Izraelci mu ne bodo verjeli, jeclja … toliko oporekanja. Beseda, ki se najpogosteje pojavi na Mojzesovih ustnicah, v vsaki molitvi, ki jo nameni Bogu, je vprašanje: »Zakaj?« Zakaj si me poslal? Zakaj hočeš osvoboditi to ljudstvo? Zakaj? V Pentatevhu je celo dramatični odlomek, v katerem Bog Mojzesu očita njegovo pomanjkljivo zaupanja, pomanjkljivost, ki mu bo preprečila vstop v obljubljeno deželo (glej 4 Mz 20,12).

S temi bojaznimi, s tem srcem, ki pogosto omahuje, kako lahko Mojzes moli?  Mojzes se zdi človek kakor mi. Tudi nam se to zgodi, ko imamo dvome – kako vendar lahko molimo? Ne gre nam moliti. In zaradi te njegove [Mojzesove] slabotnosti, poleg njegove moči, smo presenečeni. Od Boga pooblaščen, da posreduje postavo svojemu ljudstvu, ustanovitelj bogočastja, posredovalec najvišjih skrivnosti, a zaradi tega ne bo nehal imeti tesne vezi solidarnosti s svojim ljudstvom, predvsem v uri skušnjave in greha. Vedno je navezan na ljudstvo. Mojzes ni nikoli izgubil spomina na svoje ljudstvo. To je veličina pastirjev: ne pozabiti ljudstva, ne pozabiti korenin. Kakor pravi Pavel svojemu dragemu mlademu škofu Timoteju: »Spominjaj se svoje mame in svoje babice, svojih korenin, svojega ljudstva.« Mojzes je tako velik prijatelj Bogu, da lahko z njim govori iz obličja v obličje (glej 2 Mz 33,11); in ostal bo velik prijatelj ljudi, čutil bo usmiljenje zaradi njihovih grehov, zaradi njihovih skušnjav, zaradi nenadne nostalgije, ki jo pregnanci začutijo po preteklosti in razmišljajo, kako so bili v Egiptu. Mojzes ne zanika Boga, niti ne zanika svojega ljudstva. Povezan je s svojo krvjo, povezan je z Božjim glasom.

Mojzes torej ni avtoritaren in samovoljen vodja. Nasprotno, Četrta Mojzesova knjiga ga opredeli kot »zelo ponižnega moža, bolj kot vsi možje na površju zemlje« (glej 4 Mz 12,3). Kljub svojemu privilegiranemu položaju, Mojzes ne okleva pri pripadnosti k tisti trumi ubogih v duhu, ki živijo tako, da iz zaupanja v Boga naredijo popotnico na svoji poti. Je človek ljudstva.

Tako bo Mojzesu najbolj lasten način molitve sredniška molitev (glej KKC, 2574). Njegova vera v Boga je bila eno s čutom za očetovstvo, ki ga goji do svojih ljudi. Spisi ga upodobijo z rokami, stegnjenimi k višku, k Bogu, kakor da bi naredil most s svojo osebnostjo med nebom in zemljo. Celo v najtežjih trenutkih, celo tisti dan, ko ljudstvo odkloni Boga in njega samega kot voditelja ter si naredi zlato tele, Mojzes ne zapusti svojih ljudi. »Moje ljudstvo je.« Ne zanika Boga in ne ljudstva. Bogu pravi: »To ljudstvo je zagrešilo velik greh. Naredili so si boga iz zlata. In zdaj, ko bi ti odpustil njihov greh! Če pa ne, prosim, izbriši mene iz svoje knjige, ki si jo napisal!« (2 Mz 32,31-32).

Mojzes se ne pogaja za ljudstvo. Je most, je posrednik. Med obojim: ljudstvom in Bogom. In on je na sredi. Ne gleda na svoje ljudi kot na možnost za kariero. Ni povzpetnik. Je posrednik za svoje ljudi, za svoje meso, za svojo zgodovino, za svoje ljudstvo in za Boga, ki ga je poklical. Je most. Kako lep zgled za vse pastirje, ki morajo biti mostovi. Zato pravimo »pontifex«, mostovi. Pastirji so mostovi med ljudstvom, ki mu pripadajo, in Bogom, ki mu pripadajo po poklicanosti. Tak je Mojzes. »Odpusti jim grehe, Gospod, kajti če jim ti ne odpustiš, izbriši me iz svoje knjige, ki si jo napisal. Ne želim delati kariere s svojim ljudstvom.«

To je molitev, ki jo pravi verniki gojijo v svojem duhovnem življenju. Četudi doživijo pomanjkljivosti oseb in njihovo oddaljitev od Boga, jih ti častilci ne obsodijo, jih ne zavrnejo. Drža priprošnje je lastna svetnikom, ki posnemajo Jezusa in so »mostovi« med Bogom in njegovim ljudstvom. Mojzes je v tem smislu bil največji prerok Jezusa, našega zagovornika in priprošnjika (prim. KKC 2577). Tudi danes je Jezus »pontifex«, je most med nami in Očetom. Jezus posreduje za nas, da bi Očetu pokazal rane, ki so cena za naše odrešenje. In posreduje. Mojzes je lik Jezusa posrednika, ki danes moli za nas, posreduje za nas.

Mojzes nas spodbuja k molitvi z isto Jezusovo gorečnostjo, k posredovanju za svet, k spominjanju, da ta kljub vsem svojim slabostim, vedno pripada Bogu. Vsi pripadajo Bogu, najslabši grešniki, najzlobnejši ljudje, najbolj pokvarjeni podjetniki. Božji otroci so. In Jezus to čuti in posreduje za vse. In svet živi in uspeva zahvaljujoč blagoslovu pravičnega, molitvi usmiljenja, ki jo svetnik, pravičnež, priprošnjik, duhovnik, škof, papež, laik, vsak krščeni neutrudno dviguje za ljudi, vsakega kraja in vsakega časa v zgodovini. Pomislimo na Mojzesa, posrednika, ko bomo hoteli koga obsoditi in se v sebi razjeziti. Razjeziti se je nekoliko dobro za zdravje, a ne obsoditi. Razjeziš se in – kaj moraš storiti? Pojdi in prosi za tistega. To nam bo zelo pomagalo. Hvala.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.