Izšla knjiga »Besednjak papeža Frančiška«

Pri Vatikanski založbi je izšla knjiga z naslovom »Besednjak papeža Frančiška«. Predgovor je napisal ekumenski patriarh Bartolomej, uvod pa bostonski nadškof, kardinal Sean O’Malley, oba sta bila objavljena v vatikanskem časopisu L’Osservatore Romano.

Predgovor patriarha Bartolomeja

Bartolomej je v predgovoru s podnaslovom »Beseda kot odsev božanskega« zapisal, da se z velikim veseljem pridružuje »čudoviti “antologiji”« – gre za »grško besedo, ki pomeni fascinanten izbor spodbudnih premišljevanj, zbirko zanimivih prispevkov enega izmed najuglednejših verskih voditeljev.«

»V knjigi so zbrana razmišljanja o ključnih besedah sporočila in poslanstva našega ljubljenega brata, papeža Frančiška,« nadaljuje Bartolomej ter doda: »Vendar pa so besede veliko več kot zgolj komentarji, veliko pomembnejše od splošnih stavkov. Besede so notranji izraz življenja, naš najgloblji odsev božanskosti, sama identiteta Boga: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« (Jn 1,1)

Resnično, morali bomo dati odgovor za vsako besedo, ki jo izgovorimo (prim. Mt 12,36). Besede lahko rešujejo ali rušijo (prim. Pr 12,6), se izkažejo za produktivne ali uničevalne (prim. Pr 8,21), izgrajujejo in ustvarjajo naklonjenost (prim. Ef 4,29) ali grenkobo in prekletstvo« (prim. Rim 3,14). Predvsem bi morali biti pripravljeni dati »odgovor vsakemu, ki vas sprašuje za razlog upanja, ki je v vas« (1Pt 3,15).

Med srečanji in premišljevanji z našim bratom, rimskim škofom, smo izkusili globoko sakralnost besed. Spominjamo se in se zavedamo, da besede lahko gradijo mostove, pa tudi zidove. Zato sva si skupaj prizadevala širiti dialog ljubezni in resnice, delujoč »iz resnice v ljubezni« (Ef 4,15).

Seveda besede lahko izrazijo in opišejo človeška čustva, vendar pa nikoli ne bodo mogle izčrpno opisati ali primerno opredeliti človeškega srca. Kljub temu pa morejo razodeti perspektivo v svetu drugega človeškega bitja, dati glas temu, kar ga zanima ali skrbi. Če bomo pozorni na to, kako pogosto ponavljamo določene besede ali kako jih izgovarjamo, bomo odkrili težnje in strasti, ki oblikujejo naše življenje.

Zato nas ni preveč presenetilo, ko smo odkrili, da so izbrani izrazi v tej knjigi tisti, ki zaznamujejo in spominjajo na temeljna načela, ki jim je papež Frančišek dal prednost in jih vzel za svoje:

– njegovo poslanstvo je v celoti posvečeno Jezusu in Cerkvi kot Kristusovemu Telesu, medtem ko istočasno še naprej kaže na zlorabe duhovnikov ter spodbuja večje prevzemanje odgovornosti;

– prizadeva si povezovati zakramente Cerkve s konkretnim življenjem sveta, od krsta do solza;

– znotraj Cerkve kot institucije želi manj klerikalizma in več kolegialnosti, še naprej svari pred ravnodušnostjo in se zavzema za razločevanje;

– v odnosih med »njegovo« Cerkvijo in drugimi spodbuja k dialogu in ekumenizmu, srečanju in objemu;

– v globalni skupnosti želi razkrinkati zapleteno zvezo med kapitalizmom in stvarstvom, preganjanjem in begunci;

– skrbi ga za družino, za ženske, otroke in stare starše;

Bolj kot vse to pa nas ganejo kreposti, ki opredeljujejo njegovo sporočilo in o njem pričujejo:

– dostojanstvo in pravičnost,

– usmiljenje in upanje,

– predvsem pa ljubezen in veselje.

Ob koncu patriarh Bartolomej zapiše, da nova »knjiga presega zgolj besede. Je čudovit mozaik barvnih in privlačnih elementov, ki razodevajo usmiljenega in sočutnega človeka, ki smo ga spoznali kot papeža Frančiška.«

Uvod kardinala O’Malleya: Jezuit in frančiškan

Kardinal O’Malley pa je v uvodu z naslovom »Jezuit in frančiškan« zapisal: »Vedno  mi je bila všeč šala o jezuitu in frančiškanu, ki se jima je nekega dne, ko sta hodila po cesti, nenadoma približal moški in ju vprašal: »Brata, mi lahko povesta, katero devetdnevnico moram moliti, da bom lahko kupil BMW?« Frančiškan odgovori: »Kaj je BMW?« In jezuit: »Kaj je devetdnevnica?«

Zdaj imamo papeža, ki se ga ne da opredeliti s tema kategorijama, saj v eni osebnosti združuje tako jezuita kot frančiškana. Menim, da je papež Frančišek ignacijanski jezuit v pravem smislu besede. Sprejel je klic, naj sledi Ignaciju in hkrati želi biti svet kot sv. Frančišek. Naš papež je popolnoma jezuit, ignacijanski v svoji celovitosti, in navdušen nad sv. Frančiškom. V prvem letu pontifikata ga je p. Antonio Spadaro v intervjuju za revijo »La Civiltà Cattolica« vprašal, zakaj je postal jezuit. Papež je odgovoril, da so ga v tem redu pritegnile tri stvari: misijonarski duh, skupnost in disciplina, vključno z načinom, kako upravljajo s časom.

Očitno je, da ima papež Frančišek te lastnosti v obilju. Svojo jezuitsko poklicanost živi z intenzivno misijonarsko gorečnostjo, ljubeznijo do skupnosti – ki je skupnost v poslanstvu –, ter disciplino, v kateri nič ni zapravljeno, posebej čas. Malo pred posvečenjem je 32-letni Jorge Bergoglio napisal kratek credo. Povedal je, da ima tudi danes ta zapis pri roki, kot promemorijo svojih temeljnih prepričanj. Gre za jasno znamenje, da je navajen na introspekcijo, zaziranje vase, ki je tako globoko ukoreninjena v jezuitski formaciji.

Papež Frančišek se posveča introspekciji, ki je središčna v duhovnosti, ki je lastna temu redu. Ekzamen, ki naj bi ga posameznik opravil osebno kjer koli in kadar dopuščajo okoliščine, je bil način, ki ga je Ignacij predlagal, da bi jezuiti ohranjali zbranost v Bogu, kljub aktivnemu načinu življenja. Sveti oče je o tej duhovni pozornosti spregovoril brazilskim škofom med Svetovnim dnevom mladih leta 2013. Dejal jim je: »Če ne bomo formirali duhovnikov, ki bodo sposobni ogreti srca ljudi, hoditi z njimi v noči, se pogovarjati o njihovih utvarah in razočaranjih, na novo sestaviti njihova razhajanja, kaj lahko upamo za pot sedanjosti in prihodnosti?«

Papež Frančišek nas spominja, da je v srcu Boga posebno mesto za uboge. Zelo zgovoren je pri zaščiti tistih, ki so najbolj potrebni pomoči in spominja, da smo jim dolžni pomagati preko raznih programov pomoči, pa tudi pri prizadevanju za izkoreninjenje strukturnih vzrokov za revščino. V apostolski spodbudi Veselje evangelija je sveti oče zapisal: »Z bolečino želim poudariti, da je najhujše izključevanje, zaradi katerega ubogi trpijo, pomanjkanje duhovne naklonjenosti. Ogromna večina ubogih je posebej odprta za vero. Potrebujejo Boga. Ne smemo opustiti tega, da bi jim podarili njegovo prijateljstvo, njegov blagoslov, njegovo besedo, obhajanje zakramentov in jim pokazali pot rasti in zorenja v veri. Prednostna odločitev za uboge se mora poglavitno kazati v izredni in zlasti verski pozornosti.« (št. 200)

Prav tako je dejal, da katolištvo ni »seznam prepovedi«. Spodbuja nas, naj bomo pozitivni, naj poudarjamo to, kar nas združuje in ne to, kar nas ločuje; naj dajemo prednost povezanosti med osebami in skupni poti, pri čemer spominja, da bo le, če se osredotočimo na vidike, ki nas združujejo, potem tudi lažje premostiti razlike. Sveti oče poleg tega predlaga, da bi morala vsaka oblika kateheze iti preko »poti lepote« ter drugim pokazati, da slediti Jezusu ni le dobro in prav, ampak tudi lepo; je nekaj, kar more napolniti življenje z novim sijajem in globokim veseljem, tudi sredi težav.

Papež Frančišek razume, da so besede, s katerimi govorimo o Božjem ljudstvu in o delu Cerkve, zelo pomembne. Pogosto lahko pomenijo razliko med tem, če smo odprti, da bolj prisluhnemo in živimo po veri ali pa se oddaljimo, ker se čutimo odrinjeni, zavrženi ali potisnjeni na rob kot tisti, ki niso vredni. Izhajajoč iz duhovnega premišljevanja, da so vsi naši darovi, talenti in pridobitve Božji darovi, nam je sveti oče dal besednjak, v katerem se pojavljajo pozornost, skrb, vključenost in služenje. Z Božjo pomočjo ter medsebojno podporo si lahko vzamemo k srcu ta nauk ter nadaljujemo po poti kot učenci misijonarji za Kristusa.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.