Tako bo z mojo besedo

Objavljeno: 10. 07. 2020

|

Kategorije: Vera

<em>Tako</em> bo z <strong>mojo besedo</strong>

Razmišljanje Anje Kastelic ob Božji besedi 15. nedelje med letom

Sejalec je šel sejat. To se zgodi, ko Jezus stopi iz hiše in se usede kraj Galilejskega jezera. In čaka, dokler ne pridejo k njemu vsi, ki so žejni Besede … Ne kliče jih in ne prepričuje, kajti Njegova navzočnost je že sama po sebi vabilo. Ljudje že vedo, da bo vse, kar bo prišlo iz teh ust, močno, polno Življenja, upanja in jasnine. Tega jim je manjkalo in tega manjka nam.

Zato se tudi mi odpravimo na obrobje jezera in prisluhnimo tako, da vzamemo Besedo v roke in pustimo, da v vsakem od nas stori to, za kar je poslana.

Dejstvo, da Oče želi nahraniti svoje otroke, je 100% kakor je 100% učinkovito seme Besede. Vsako, brez izjeme. To seme je vrženo zato, da bi obrodilo sad in se ne vrača, kakor pravi Bog po preroku Izaiju, dokler ne stori, kar je On hotel.

Božja smer je zelo jasna in usmerjena v to, da bi bila naša polja življenj polna in rodovitna drže, besed in dejanj, ki zrastejo iz posejane Besede. Božja zvestoba je torej zagotovljena. On je tam in seje.

Teren, na katerega prihaja, pa je vprašljiv. Ob poti, kamnita tla, trnje, mehka zemlja … Jezus posveti na področje, ki je odvisno tudi od nas, na področje ovir, ki nam preprečujejo rodovitnost, da bi nas spomnil na naš del odgovornosti.

Ob poti je človek takrat, ko sliši, a ne razume Besede in takrat, ko sliši in je noče razumeti. “Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil.” Še vedno so namreč ljudje, med katerimi smo lahko tudi mi, ki nočejo ozdraveti, nočejo (s)hoditi in nočejo svobode in odgovornosti. Zato se priklopijo na “anestezijo”, zaprejo ušesa in zatisnejo oči. Ta pojav ljudi, ki nočejo hoditi po poti življenja, ampak se raje navežejo na ždenje ob poti, je zelo pogost.

Kamnita tla so zahtevna za rodovitnost. Potrebno je pobrati kamenje, zložiti na kup ali zgraditi zid okrog njive, kot so to počeli na kamnitih kraških tleh, da bi seme lahko rodilo. Kamnje, puščeno na njivi, nikoli dotaknjeno in premaknjeno, zmanjšuje rodovitnost. To so kamni naših bolečin in ran, nikoli dotaknjenih in poimenovanih, nikoli priznanih in odpuščenih, ki zelo zmanjšujejo prostor sedanjim trenutkom in posledično omejujejo rodovitnost, ki bi se rodila iz njih.

So pa kamnita tla tudi ljudje, ki jim je vse prav. Nekakšni “new age” ljudje, ki v vsakem trenutku vzamejo le tisto, kar jim paše. Taki tudi zagovarjajo, da se pač človeka ne sme popraviti v njegovem mišljenju, ker ima vsak pravico, da misli kot misli in dela kot dela, pa četudi dela stvari, ko so hude v Gospodovih očeh. Splošni relativizem, kjer je vse o.k. in vse sprejemljivo, ko pa pride stiska, ki zahteva jasen položaj, vsi ti zbežijo, ker ni ničesar, v kar bi verovali  zares in za kar bi bili pripravljeni zastaviti besedo, kaj šele življenje.Tudi ta pojav je izredno pogost med nami.

Trnje je vsakič, ko sledimo miselnosti, da je vse odvisno samo od nas. Takrat smo tako zaposleni s svojim aktivizmom, z vsem, kar še moramo storiti, z vsemi načrti, ki smo si jih zadali, da Gospod resnično nima prostora, da bi vstopil. In četudi vstopi, deluje kot tat, ki hoče nekaj ukrasti, vzgibi Duha so takrat kakor neprijetna motnja, ki jo je potrebno zadušiti. Nenehen nemir zaradi vsega, kar še moramo postoriti (ker smo akterji mi), tako postane čudovita iznajdba človeka, da ne spremeni ničesar, saj še ni pripravljen slišati, videti in izpustiti iz svojih rok v roke Drugega.

Vsak od nas pa ima tudi dobro, lepo, rahlo in mehko zemljo, na katero Gospod najraje seje, jo obiskuje in prihaja, kajti tam je sprejet. Tam sreča človeški “da”, tako nujno potreben za vse, kar hoče storiti v nas in po nas. Tam je kraj svetih srečanj med človekom in Bogom, tam se seme Besede prepoji z zemljo človeka in postaneta eno. In tam smo priče neverjetnim stvarem, ki lahko zrastejo iz preprostega Obiska, priče mogočnih dreves, ki poženejo iz drobnega zrna.

Ni vseeno torej, ali Beseda najde mehkobo za vgnezditev ali ne. Ni vseeno ali človek spočne, donosi in rodi ali ne. Sveti Duh, ki je izlit v naša srca, v nas vzdihuje kakor v porodnih bolečinah, ker si želi te zemlje, ker hrepeni po tem, da bi se človeško in Božje združilo, da bi človek zacvetel in rodil obilen sad. Na nas je ali bomo Svetega Duha v nas osvobodili in z njim sodelovali ali ne. Vsi mi smo namreč podvrženi suženjstvu razpadljivosti – miselnosti grešnega sveta – vendar poklicani, da bi se prav po vzgibih Duha in obiskih Besede rešili v svobodo slave Božjih otrok!

Pot je odprta in ta prehod iz suženjstva v svobodo je od Kristusovega vstajenja naprej možen vsak trenutek. Zato Bog ne neha prihajati in zalivati, ne neha obiskovati in sejati, da bi v nas končno lahko gledal in se veselil sijaja, lepote in svobode svojih ljubljenih otrok. To je največja sreča za Očeta in največje veselje za nas ljudi.

Bodimo zato med tistimi “znotraj”, ki jim je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva in si upajo doumeti Besedo, da bo tudi nad nami zvenel vzklik Božje radosti: “Blagor pa vašim očem, ker vidijo in vašim ušesom, ker slišijo!”

 

 


Besedilo: Anja Kastelic (blog Na tvojo besedo)

Foto: Mojca Bertoncel

Obj.: M. B.

Povej naprej.