Cerkev je Jezusovo delo. In On ne gleda na človekov greh, ampak na njegovo srce, katerega si prizadeva ozdraviti.

Število izbranih apostolov je dvanajst, kar je nesporno povezano z dvanajstimi Izraelovimi rodovi. S tem Jezus razodeva svoj namen, da ustanovi Cerkev; novi Izrael, kot dopolnitev starega izvoljenega ljudstva. Tako Jezus v današnjem evangeliju jasno razodeva, da ni prišel na svet samo zato, da bi delal dobro le tistim, ki jih bo srečal med svojim kratkim bivanjem na zemlji, ampak, da ustanovi skupnost, ki bo skozi nove čas in na novih krajih, vedno in po vsem svetu, nadaljevala njegovo delo.

Iz poslanstva, ki ga je Jezus zaupal apostolom je razvidno, kakšna je narava Cerkve in njena naloga v svetu. »Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščuje, demone izganjajte.« Popolnoma jasno je, da je Cerkev tu zaradi človeka in ne človek zaradi cerkve.

Jezus je ‘delo opravil’ pred dva tisoč leti, ko je izbral dvanajst stebrov, na katerih je zgradil Cerkev, samega sebe pa postavil za ‘temelj’ in ‘vogelni kamen’. Nato je na stežaj odprl vrata te Cerkve za vsakogar, brez razlikovanj, kajti Kristus želi ljubiti in zdraviti srca, ne presojati grehov. Današnji evangeljski odlomek pripoveduje o rojstvu Cerkve, kako je Jezus poklical apostole. Bodimo pozorni na dejanja, ki so spremljala ustanovitev Cerkve: Jezus se je umaknil v molitev na goro, nato se je spustil z gore, šel k učencem, izbral dvanajstere.

Jezus moli, Jezus kliče, Jezus izbere, Jezus pošlje učence. Znotraj tega templja, katerega vogelni kamen je On sam, tudi sam opravi vse to delo. On je tisti, ki Cerkev vodi naprej. Dvanajsteri, katere je izbral za temelj, so bili vsi grešniki. Največji grešnik ni bil Juda. Kdo je bil največji grešnik, se ne ve. Juda je bil le tisti, ki se je zaprl pred ljubeznijo in je zato postal izdajalec. Prav vsi pa so v težkem trenutku pasijona zbežali in Jezusa pustili samega. Vsi so bili grešniki, a On jih je kljub temu izbral.

Jezus nas vse, kot je zapisal sveti Pavel, želi znotraj Cerkve, in sicer ne kot goste ali tujce, temveč s pravicami državljanov. V Cerkvi tako nismo samo prehodno. V njej smo ukoreninjeni. Naše življenje je v njej: Mi smo državljani, sodržavljani te Cerkve. Če ne vstopimo v ta tempelj in ne postanemo del te zgradbe, tako da Sveti Duh prebiva v nas, nismo v Cerkvi. Smo na pragu in gledamo, kako je lepo… . Pravijo: ‘Da, sem katoličan, a ne pretiravam …’ Ta način delovanja nima občutka za popolno ljubezen in usmiljenje, ki ju Jezus goji do vsake osebe.

To nam dokazuje Kristusova drža do Petra, katerega je postavil na čelo Cerkve. Prvi med stebri je Jezusa izdal, a Jezus mu je odgovoril tako, da mu je odpustil. Jezusu ni bilo mar za Petrov greh: iskal je srce. Toda, da bi našel to srce in ga ozdravil, je molil. Jezus, ki moli, in Jezus, ki ozdravi – tudi v odnosu do vseh nas. Ne moremo razumeti Cerkve brez Jezusa, ki moli, in Jezusa, ki ozdravi. Naj nam vsem Sveti Duh pomaga razumeti to Cerkev, katere moč je v molitvi Jezusa za nas in ki je zmožna ozdraviti nas, vse nas.

Kaj iz tega sledi za nas. Cerkev moramo čutiti kot Kristusov dar, kot utelešenje njegovega sočutja. Cerkev je naša, moja in tvoja, Cerkev smo mi, ne glede na pretekle in sedanje napake, ki jih v njej zagreši ta ali oni njen član: napačna uporaba moči in denarja, moralni škandali. Evangelij tudi pravi, da je Jezus apostole izbral izmed ljudi, ne izmed angelov. Jezus torej ni imel namena ustanoviti popolne družbe, iz popolnih ljudi.

Jezusu ni v prvi vrsti pomembno to, da so njegovi sodelavci, člani njegove skupnosti Cerkve, popolni, ampak, da bi bila njihova srca sposobna vztrepetati v sočutju. Po čem bi danes prepoznali verodostojnega Jezusovega učenca, razen po dejstvu, da hodi v cerkev in prejema zakramente? Po tem, koliko se tudi njemu zasmilijo izmučene in razkropljene množice; Kjer se to sočutje, enako kakor Jezusovo, spremeni v pristno krščansko ljubezen, povsod tam je pravi Jezusov učenec. Tam se vsaj v malem uresničuje namen, zaradi katerega je Jezus ustanovil Cerkev. Zato danes iz srca prosimo za dar globoke in iskrene ljubezni do Cerkve, tega Božjega polja, na katerem stojimo: ne da stojimo in gledamo, ampak da se sklanjamo in delamo.

Ervin Mozetič