17. Nedelja med letom – Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, biseru

Danes sta pred nami priliki o zakladu skritem na njivi ter o dragocenem biseru. Povesta nam, da do odkritja Božjega kraljestva lahko pridemo nenadoma, kakor za kmeta, ki je med oranjem našel nepričakovan zaklad, ali pa po dolgem iskanju, kakor za trgovca z biseri, ki je končno našel biser, o katerem je ves čas sanjal. V prvem in v drugem primeru pa je bistveno, da sta zaklad in biser vredna več kakor vse ostale dobrine, saj se kmet in trgovec, ko ju najdeta, odpovesta vsemu drugemu, da ju lahko kupita. Nič ne tehtata, razmišljata, premišljujeta, ampak takoj spoznata neprecenljivo vrednost tega, kar sta našla in sta pripravljena izgubiti vse samo za to, da bi ju imela.

Z Božjim kraljestvom je tako: kdor ga najde, ne dvomi, saj čuti, da je to tisto, kar je iskal, pričakoval je to in to je odgovor na njegova najbolj pristna hrepenenja. In točno tako je: kdor pozna Jezusa, kdor ga osebno sreča, ostane navdušen, pritegne ga neizmerna dobrota, resnica, lepota in vse z izjemno ponižnostjo in preprostostjo.

Veselje nad najdenim zakladom Božjega kraljestva se kaže navzven. Kristjan ne more skriti svoje vere, saj se kaže v vsaki besedi, v vsakem dejanju, tudi v najbolj preprostem in vsakdanjem, kaže se kot ljubezen, ki nam jo je Bog podaril po Jezusu.

Vprašujem pa se: Toliko lepih besed in idej, a vse ostane pri starem. Zakaj? Odgovor najdem v današnjem evangeliju. Čeprav se sliši noro, je nekaj novega mogoče le, če vse staro prodamo, če se od njega poslovimo in začnemo popolnoma drugače. So stvari, ki jih ni mogoče spremeniti na starih temeljih. Ena od teh je naše življenje. Prodajanje vsega, da kupimo zaklad nebeškega kraljestva, mora pravzaprav biti neprestano dogajanje. Gre za resnično željo po spreobrnjenju. Novega življenja ni mogoče ustvariti, če se oklepamo starega. Novih skupnosti ni mogoče zaživeti, če gradimo na starih polomijah in novih dejavnosti ni mogoče graditi s staro logiko.

In to je zahteva nebeškega kraljestva. Samo nebeško kraljestvo je zaklad, za katerega je vredno prodati vse, kar imamo.

Nebeško kraljestvo ne more deliti prostora še z drugim zakladom. Nebeško kraljestvo je izključujoči zaklad. Ali eno ali drugo. Ne moremo služiti Bogu in mamonu, pojasni Jezus na drugem mestu. Kaj pomeni prodati vse ostalo?

Pomeni najprej to,  da vemo, da je v nebeškem kraljestvu  Bog edini gospodar. On ima za nas načrt in ne prenese naših popravkov, naše samovolje. Ko ostajamo sami svoji gospodarji, zapustimo nebeško kraljestvo, zapustimo Boga in zaklad je zemeljsko kraljestvo, naša samovolja, sebičnost, omejena človeška logika.

Potem je res tudi to, da v  nebeškem kraljestvu vlada samo en zakon, tj. ljubezen. Vse mora biti podrejeno temu zakonu: naši načrti, želje, hotenja, tako materialne kot duhovne dobrine. Ljubezen je edini sprejemljivi zakon v nebeškem kraljestvu: ne pa napuh, ne pomembnost, ne tekmovalnost, ne lenoba, ne samozadostnost, ne egoizem, ne užitki itd.

In še,  v nebeškem kraljestvu je samo eno vodilo, tj. Evangelij. Ta nas vzgaja za življenje v občestvu, v darovanju in umiranju samemu sebi, v popolni podrejenosti eni in edini resnici. Če je naš cilj kopičenje takega ali drugačnega bogastva ali pa počivanje v ugodju, nebeško kraljestvo ni mogoče.

Nemogoče  je karkoli spremeniti v naših odnosih, v naših skupnostih, če smo zvezani z razno staro kramo. Prodati vse, prav vse, je nujno, če hočemo kupiti tisto njivo, na kateri počiva dragoceni zaklad nebeškega kraljestva, kraljestva ljubezni in miru. Prav vse je potrebno prodati, če hočemo graditi nekaj resnično Božjega. Da, vse, vsak dan znova. Sicer ostaja vse po starem, Bog je naš serviser, ljudje so naši služabniki in mamon je naš gospodar!

Naj nam Bog pomaga, da bi se vedno zavedali čudovitega zaklada, ki nas čaka. Naj nam pomaga, da bi bili vedno znova sposobni prodati vse v zameno za neprecenljiv zaklad.

Ervin Mozetič