Petek, 24. julij: Sejalec je šel sejat

Jezus, učlovečena Božja Beseda, prihaja iz Očetove hiše prav k nam, k našim vsakdanjim opravilom. Stopi v čoln, s katerim vsak dan lovimo, večkrat z veliko napora in brez uspeha. Prav tu notri sede in začne oznanjati – v prilikah, ki so vzete iz našega vsakdanjega življenja. Zato je prišel. On je Beseda, ki se ne bo vrnila, dokler ne opravi, kar je Oče hotel in za kar jo je poslal. On je Sejalec, ki je šel sejat in on – učlovečena Beseda je hkrati seme, ki je posejano na pota, med trnje in v brazde sveta – tudi v moje srce… In ptice neba? Kdo so te ptice, ki med setvijo neprestano preletavajo teren? Naše misli. Vse polno jih je, precej nadležnih, ki se jih nalezemo kar tako s klepetanjem, druge so sad spominov, fantazij, skrbi…, največ pa je povezanih z odnosi. Te misli nas tako zaposlujejo, da »pozobljejo« vsa semena Božje besede… V nas je polno sodb o drugih – te še zlasti spreminjajo zemljo našega srca v trdo in trnjevo pot, kjer nič ne vzklije…

Da Besedo poslušam in se jo potrudim razumeti, je najprej potreben odnos – živ in dobrohoten odnos s Tistim, ki seje Besedo. Jezus pravi: »Vam je dano razumeti.« Beseda mi je dana, na meni pa je, da to seme sprejmem in Besedo v sebi varujem. Ko je enkrat sprejeta v zemljo mojega srca, ji ptice ne morejo več blizu. Lahko še naprej preletavajo teren, Besede pa ne ogrožajo več, ker je globlje – je že pognala korenine in bo ob svojem času rodila sad…

Prilika o sejalcu nam govori, da je od nas odvisno, kaj bomo naredili iz tega, kar nam Bog podarja.

A prilika ima še drugo sliko – sejalca, ki predstavlja Boga. Tudi to je podoba, ki naj bi jo vzeli za res. Bog je strašansko radodaren. Ko seje ni preračunljiv, ne skopari s semenom. Verjame v še tako slabo zemljo, želi ji dati priložnost, naj enkrat obrodi.

Tako gleda Bog na nas. Saj pravi: Kdor ima ušesa naj posluša. Ne vpraša najprej, kdo hoče poslušati, ampak najprej pove, da priložnost vsakemu, da sliši. Potem pa pravi, če hočeš, vzemi za dobro, če nočeš  pusti.

Tako se pri sv. maši daruje za vse. Ne vpraša, ali smo vsi pripravljeni. Najprej pravi: to je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. Kako nora, nepreračunljiva, velikodušna ljubezen.

Nepreračunljivost, velikodušnost, darežljivost. Vera v človeka! Bog upa do zadnjega, da bo dobra beseda, ljubeznivost, dobrota padla na rodovitno zemljo in obrodila stoteren sad. Videti možnost v drugem, nikoli obupati, vztrajno deliti dobroto – to je božja logika. To ni logika preračunljivega kapitala. To je logika božje ljubezni. Skušajmo povabilo vzeti bolj za res. To je nespamet križa. Za eno ovco v trnju, se Jezusu splača iti na pot v puščavo. Želi si, da bi imeli več te nore ljubezni. Svet bi bil zagotovo drugačen!

Ervin Mozetič