Janez Vianney in njegov smisel za humor

Danes goduje sv. Janez Marija Vianney. V molitvenem bogoslužju Cerkve je na njegov god objavljena tudi njegova kateheza o molitvi, ki jo objavljamo v nadaljevanju. Temu preprostemu duhovniku, ki je ljubil svoje delo, ni manjkalo humorja. Ob spodbujanju vernikov k molitvi, namreč zapiše, da se nekaterim, ko se ustavijo v cerkvi,  dozdeva, da bi bilo, kadar nimajo ideje, kaj Boga prositi, najbolje, da bi dobremu Bogu rekli samo dve besedi in sicer: “Odšel bom”.

 

Človek naj moli in ljubi

Dragi moji, glejte, krščanski človek nima svojih zakladov na zemlji, ampak v nebesih. Zato moramo vso pozornost usmeriti tja, kjer je naš zaklad.

Lepo opravilo, lepa dolžnost za človeka je, da moli in ljubi. Poglejte, če molite in če ljubite, ste že na zemlji prišli do človekovega blaženstva.

Molitev nas združuje s samim Bogom. Kdor ima čisto srce in je združen z Bogom, je poln neke miline in prijetne opojnosti, poln luči, ki čudovito sije. V tesnem združenju se tedaj duša združi z Bogom kakor sveča s svečo in nihče ju več ne loči. Ta združitev Boga z ubogo stvarjo je nekaj čudovitega. V tem združenju je nedoumljiva sreča.

Postali smo molitve nevredni. Bog pa nam je v svoji dobroti dovolil, da se smemo pogovarjati z njim. Naša molitev je zanj kot prijetno kadilo.

Dragi moji, če imate ozko srce, ga bo molitev razširila, da boste lahko ljubili Boga. Molitev omogoča, da že tukaj okušamo nebesa in nekaj nebeškega prihaja v nas. Nikoli nas molitev ne pusti brez tolažbe. Kakor med teče v dušo in oslaja vse trpljenje. Vse bolečine se med dobro molitvijo topijo kakor sneg na soncu.

Molitev pomaga, da celo čas hitreje mine. Človeku pripravlja tako veselje, da nima časa za dolgčas. Poslušajte, ko sem bil župnik v Bressu, so skoraj vsi moji tovariši naokrog zboleli. Daleč sem jih hodil obiskovat in med potjo sem molil k dobremu Bogu. Ali verjamete, da se mi pot nikoli ni zdela dolga?

So tudi ljudje, ki se vtopijo v molitev kakor riba v vodo in se popolnoma izročijo dobremu Bogu. Njihovo srce ni razdeljeno. Kako ljubim te plemenite duše! Sveti Frančišek Asiški in sveta Koleta sta gledala našega Gospoda in se z njim pogovarjala kakor mi govorimo med seboj.

Če pa mi pridemo v cerkev, včasih ne vemo, kaj naj bi delali ali prosili. Kadar obiščemo človeka, vedno vemo, čemu smo prišli k njemu. Nekaterim pa se dozdeva, da bi bilo najbolj prav, če bi dobremu Bogu rekli le dve besedi: Odšel bom. Večkrat mislim: Če se obrnemo z molitvijo k Bogu, bomo pri njem dosegli, karkoli želimo, samo če ga prosimo z živo vero in s čistim srcem.

 

---

Iz kateheze sv. Janeza Vianneya, duhovnika (O molitvi)

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.