Ali v najinih pogovorih iščem najprej to, da bi bil slišan, ali da bi slišal; bil razumljen, ali da bi razumel?

V vsakem pogovoru in srečanju srečanju z drugim je pomembno oboje. Sveto pismo pa nas pouči, da je pripravljenost za poslušanje na prvem mestu, pred željo biti slišan.

Če se je hotel Elija res srečati z Bogom, je moral najprej ven iz svojega skrivališča: »Pojdi ven!« je slišal Boga. Predstavljal si je, da bo Vsemogočnega Boga videl in slišal v vsej Njegovi moči. A Bog ni bil ne v silnem viharju, ne v potresu, ki je sledil, niti v ognju. Razodel se mu je v rahlem šepetu.

Nič drugače ni v zakonu. Če hočemo prisluhniti zakoncu, moramo biti najprej pripravljen stopiti ven iz samega sebe, ven iz svojega »skrivališča« in se vživeti vanj. To je predpogoj. Preden hočem biti slišan, moram biti pripravljen za poslušanje. Opustiti je treba predstave, da vemo, kaj mi hoče drugi povedati. Prav zaradi tega prepričanja ga namreč kaj hitro preslišimo in samo še čakamo, da zaključi, potem pa mu povemo svoje. Elija je moral trikrat sprejeti, da se je motil, saj v tistih znamenjih ni bilo Boga. Šele četrtič ga je slišal in Njegov glas šepeta ga je pretresel.

Naj nas ta odlomek opogumi, da bomo tudi v pogovoru z zakoncem stopili ven iz sebe, se otresli vnaprejšnjih sodb in prepričanj, kaj mi hoče povedati, ter preprosto prisluhnili s srcem. Ko srce začuti drugo srce, ne more, da se ne bi zganilo.

 

Luka Mavrič

Foto: Krys Amon, Unsplash