Kdor trpi za kompleksom manjvrednosti, se ne čuti enakovrednega drugim. To nima nobene zveze s ponižnostjo in skromnostjo, čeprav dejansko to precej pogosto zamenjujemo.

Manjvrednostni kompleks drži človeka ujetega v negativno razmišljanje o sebi, zaradi česar se običajno zapira pred drugimi. Ker se boji zavrnitve, nima poguma, da bi kaj prosil, saj si itak nič ne zasluži in mu nič ne pripada. Pogosto pa je pripravljen narediti marsikaj za druge, vendar iz nagibov, ki se jih niti ne zaveda.

Kanaanska žena je bila za svojo hčer pripravljena narediti vse. Huda ovira zanjo pa je bila ta, da je bila kot poganka v očeh pravovernih Judov kot pes, kakor so jim Judje tudi žaljivo rekli. Jezus kot Jud jo prav s tem izrazom na videz zavrne, v resnici pa jo preizkuša, ali je todi ona nasedla temu kompleksu manjvrednosti, ali gre lahko čez njega. Tukaj bi se ona lahko ustavila, a se ni. Vztrajala je, da si vendarle tudi ona zasluži vsaj drobec naklonjenosti, čeprav ni Judinja ter ne pozna in ne živi njihove vere.

Ko Jezusa kaj prosimo, nas skušnjavec prepričuje, da si ne zaslužimo uslišanja, ker nismo dovolj pobožni, površno in premalo molimo, nismo redno pri maši, imamo premalo vere, itd. S tem nas hoče odvrniti, da Jezusa ne bi prosili. A to razmišljanje in doživljanje je kvečjemu ovira za nas, ne pa za Jezusa. On nas ne deli na prvorazredne in drugorazredne ljudi.

Če imava torej kakšne komplekse ali predsodke, prosiva Jezusa, da jih odstrani. Da ne bo nobenih ovir v odnosu z Njim in tudi ne, ko prosiva drug drugega.

 

Luka M.

Foto: Luke Vodell, Unsplash