14. avgusta goduje sv. Maksimilijan Kolbe (1894-1941), minorit, častilec Brezmadežne in mučenec ljubezni do bližnjega. Bogoslužno branje na njegov god objavlja eno izmed njegovih pisem, v katerem svojega sobrata vabi k apostolski gorečnosti.

 

Apostolska gorečnost za zveličanje ljudi

Zelo me veseli, dragi brat, da plamtiš v gorečnosti za božjo slavo. Kajti največja kuga v naših časih je verska brezbrižnost, ki najde svoje žrtve ne samo med svetnimi osebami, marveč tudi med redovnimi, seveda v različnih stopnjah. In vendar je Bog vreden slave in to neskončne slave. Ker pa mu mi, uboga in omejena bitja, ne moremo dati take in tako velike hvale, kakršna mu gre, si prizadevajmo, da vsaj, kolikor moremo, kar največ prispevamo k božji slavi.

Božja slava temelji na zveličanju duš, ki jih je Kristus odkupil s svojo krvjo na križu. Zato je skrb za zveličanje in tudi najpopolnejše posvečenje čimveč ljudi največja in izključna naloga našega apostolskega življenja. Bog, ki je vseveden in neskončno moder, najbolje ve, kaj lahko in kaj naj vsak trenutek storimo, da mu bo v kar največjo slavo. Svojo voljo pa nam razodeva po svojih namestnikih na zemlji in naših voditeljih.

Tako je torej pokorščina in samo pokorščina tista, ki nam z gotovostjo razodeva božjo voljo. Predstojniki se resda lahko tudi zmotijo, toda mi zaradi pokorščine ne bomo nikoli zašli. Edina izjema pokorščine bi bila, če bi predstojnik ukazal nekaj, kar bi očitno bilo greh, pa četudi mali. V tem primeru bi namreč predstojnik ne bil posrednik božje volje.

Premisli, dragi brat, kako veliko je po božjem usmiljenju naše dostojanstvo. Po pokorščini se dvigamo nad svojo omejenost in se prilagajamo božji volji, ki s svojo neskončno modrostjo in previdnostjo usmerja naša dejanja. Kakšna veličina! Še več: navezani na božjo voljo, ki se ji nobena stvar ne more ustavljati, postajamo močnejši od vseh. Pokorščina je pot modrosti, razumnosti in moči. To je tudi edina pot, po kateri prinašamo Bogu največjo slavo. Če bi obstajala druga in boljša pot, bi bil šel Kristus po njej in nam jo pokazal z besedo in zgledom. A njegovo tridesetletno življenje v Nazaretu jasno označuje Sveto pismo z besedami: In bil jima je pokoren. Tudi vse ostalo njegovo življenje je potekalo v pokorščini, saj je po pričevanju Svetega pisma prišel na svet zato, da bi spolnil voljo nebeškega Očeta.

Po tej poti bomo mnogo lažje hodili s pomočjo Brezmadežne, kajti njej je predobri Bog zaupal oskrbništvo svojega usmiljenja. Brez dvoma je Marijina volja za nas božja volja. Kadarkoli se ji posvetimo, postanemo v njenih rokah, kakor je ona v božjih, orodje božjega usmiljenja. Prepustimo se njenemu vodstvu, prepustimo se njeni materinski roki! Če nas bo ona vodila, bomo lahko varni in mirni.

 


Vir: Brevir, Bogoslužno branje (iz pisem sv. Maksimilijana Kolbeja)

Foto: splet

Uredila: Mojca Bertoncel