Ne dopustimo, da nas virus oddalji od Boga
Ob začetku novega šolskega leta še nikoli nobeno načrtovanje ni bilo tako nehvaležno kot letos. Šolsko ministrstvo ima pripravljeno kar štiri različne modele izvajanja pouka za to jesen. Tudi ko se odloči za enega, je lahko naslednji teden že drugače.
Starši se lovimo še zaradi mnogih drugih stvari: kako bo odslej potekal verouk; kako bo z glasbeno šolo, krožki in drugimi skupinami … Že razmišljamo, da bi bilo morda bolj pametno, če počakamo z nekaterimi ne tako nujnimi dejavnostmi, vsaj dokler se življenje približno ne vrne v stare tirnice.
Vsi se sedaj v naših načrtovanjih oziramo na navodila NIJZ-ja, ta pa jih določa glede na stanje epidemiološke slike razširjenosti virusa. Kar naenkrat smo v vsem postali neverjetno odvisni od tega Codiv-19.
Ta mogočni ter hkrati najmanjši in nevidni diktator sedaj narekuje praktično vse: gospodarsko rast države, naše druženje, svobodno gibanje … Pod njegovo močjo se majejo vsi sistemi: ekonomski, zdravstveni, šolski, socialni in tudi verski. Ja, tudi Cerkev je v tem času sprejela nekatere ukrepe, ki si jih prej noben ni mogel niti zamisliti.
Brez dvoma je prav, da upoštevamo navodila za ustavitev epidemije in varovanje zdravja. Ne smemo pa dopustiti, da je zdaj virus tisti, ki usmerja in pogojuje vse naše odločitve. Virus ni in ne sme postati središče našega življenja, okrog katerega se vse vrti. Če to dovolimo, se sami odpovemo svoji svobodi in postanemo sužnji strahu.
Res je, da nam je ta virus marsikaj odvzel. A pod nobenim pogojem ne dovolimo, da nam odvzame Boga, ali nas oddalji od Njega. Odločitve raje preverjajmo pred Njim in z Njim. Ta je edini, ki si zasluži biti središče ali »sonce mojega življenja«, kot je zapisal bl. Alojzij Grozde. Ta verni mladi Slovenec se ni ustrašil terorja revolucionarjev, ampak je ostal zvest Bogu. Naj še nam izprosi milost, da ostanemo zvesti Bogu v naših negotovih časih. Da bo Bog dejansko v središču vseh naših odločitev.
Zato naj nam pandemija nikakor ne služi kot izgovor za opustitev nedeljske sv. maše v domači župniji. Vera ni nauk, temveč odnos, ki ga živimo. Kolikor najdemo časa za odnos, toliko nam ta oseba pomeni in toliko nas ta odnos tudi oblikuje. Ko najdemo čas za Boga, nam On daje moči, da ne omagamo pod bremeni zunanjega sveta in pod notranjimi strahovi.
Luka Mavrič
Povej naprej.
Oglejte si še
