Zmoreva objeti najin križ?

Križ nam je v spotiko ali v odrešenje. Ni nobene vmesne poti.

Vsak zase ima neko predstavo o tem, kako naj bi potekalo življenje. V zakon vstopamo z bolj ali manj izdelanimi predstavami. Nekaterih se zavedamo, drugih niti ne. O nekaterih tiho upamo, o drugih naglas govorimo: kako bova ustvarila družino; kako bodo otroci odraščali in se razvijali; kaj bomo počeli med počitnicami, itd. Eno pa je jasno: tisto, kar ne sodi v ta naš okvir, se ne sme zgoditi.

Pa vendar nas prej ali slej doleti nekaj, kar ni bilo v našem scenariju in »kar se ne bi smelo zgoditi«. Takrat nas gloda dvom, kje je tu Bog. Kako lahko to dopušča? Kot Petra tudi nas prime, da bi ne hodili več za Jezusom, ampak se postavili pred Njega in mu odločno povedali: »To se nikakor ne sme zgoditi!« (Mt 16,22).

Kako težko je umreti sebi, lastnim predstavam. Jezus to ve, zato je izjemno jasen: “Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil…” (Mt 16,25). In na drugem mestu podobno: “Če pšenično seme ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo. Če pa umrje, obrodi obilo sadu” (Jn 12,24). Pomisliva na najine stvari, ali preizkušnje, ki se po najinih predstavah “ne bi smele zgoditi«. Prosiva Jezusa, da ne bi izgubljala energije s tem, da jih zanikava za nazaj, oziroma trošila energijo v krču, da jih preprečiva za naprej. Prosiva Ga, da bi zmogla vse preizkušnje objeti, kot je On objel svoj križ. Da bi tudi ta najin križ postal znamenje Božjega odrešenja in ljubezni.

Luka M.

Foto: Josh Applegate, Unsplash