Sv. Gregor Veliki o oznanjevanju Božje besede

Sv. Gregor Véliki (ok. 540–604) je bil državni uradnik. Stopil je v benediktinski red, postal samostanski opat, pozneje pa je bil izvoljen za papeža. Poleg sv. Ambroža, sv. Avguština in sv. Hieronima je eden izmed štirih velikih učiteljev zahodne Cerkve. Uredil je bogoslužne knjige in cerkveno petje. 3. septembra leta 590 je bil posvečen za rimskega škofa. Umrl je 12. marca 604. V eni izmed pridig o knjigi preroka Ezekijela je zapisal naslednje misli.

 

Iz ljubezni do Boga se ves posvečam oznanjevanju njegove besede

Sin človekov, naredil sem te za čuvaja v Izraelovi hiši. Moramo premisliti, da Gospod tistega, ki ga pošlje oznanjat, imenuje čuvaja. Čuvaj stoji namreč vedno na višini, da bi že od daleč videl, kaj se bo zgodilo. In kdorkoli je postavljen za čuvaja naroda, mora v življenju stati visoko, da bo mogel koristiti s svojo previdnostjo. O kako težko mi je to, kar govorim, kajti s temi besedami ranim sebe. Moj jezik namreč ne oznanja, kakor bi bilo primerno, in tudi življenje ne sledi besedam, kakor bi bilo potrebno. Ne tajim, da sem kriv, vidim svojo mlačnost in malomarnost. Mogoče bo že samo priznanje krivde veljalo pri dobrem sodniku kot prošnja za odpuščanje. Ko sem namreč bil v samostanu, sem se mogel varovati praznih pogovorov in ohraniti skoraj trajno zbranost za molitev. Ko pa sem prevzel pastoralno breme, se duh ne more trajno zbrati v sebi, ker je na mnoge načine razdeljen.

Prisiljen sem namreč razpravljati enkrat o zadevah Cerkva, drugič o zadevah samostanov, pogosto presojati življenje in dejanja posameznikov, potem zopet ščititi kakšne zadeve občanov, ali zdihovati zaradi barbarskih oboroženih napadov in trepetati v strahu pred volkovi, ki zalezujejo zaupano mi čredo. Poleg tega moram prevzemati tudi skrb za imetje, da bi ne bili brez pomoči tisti, ki morajo živeti po redovnih pravilih. Večkrat moram mirno prenašati nadlogo roparjev ali se jim postaviti v bran s potrpežljivo ljubeznijo, za katero si moramo prizadevati.

Ker je tako duh razdeljen na toliko pomembnih stvari, ki jih mora razmisliti, kdaj naj se potem povrne v sebe, da se ves zbere za oznanjevanje in ne zanemari dolžnosti, da oznanja besedo? Ker sem pa zaradi službene dolžnosti pogosto v družbi s svetnimi ljudmi, tu in tam popuščam v brzdanju jezika. Kajti če se zvesto držim svojega strogega sklepa, vem, da bodo slabotnejši bežali od mene, in jih ne bom nikdar pripeljal do tistega, kar želim. Zato se pogosto zgodi, da poslušam tudi njihove nekoristne pogovore. Toda, ker sem tudi sam slaboten in me nekoliko privlačijo nekoristni pogovori, prav rad začenjam govoriti o tem, česar v začetku nisem rad poslušal; in vleče me ležati tam, kamor se mi je gnusilo pasti.

Kdo sem torej jaz ali kakšen čuvaj sem, ki ne ustrezam vzvišenosti svojega dela, temveč ležim v nižini svoje slabosti?

Toda Stvarnik in Odrešenik človeškega rodu mi more kljub moji nevrednosti podeliti, da bom znal prav živeti in znal tudi prav govoriti, saj se iz ljubezni do njega ves posvečam oznanjevanju njegove besede.

 

---

Vir: Brevir, Bogoslužno branje

Foto: splet

Uredila: Mojca Bertoncel