Brez odpuščanja ostajamo v ječi

Naš Bog je usmiljen. Ne glede na to, kolikokrat grešimo, pa naj bo v mislih, besedaj ali dejanjih, nam vedno znova odpušča naše prestopke, če se jih iskreno kesamo. To je njegov zastonjski dar, ker želi, da bi živeli v svobodi, ne v strahu zaradi kazni; v odpuščanju in ne z bremeni krivde.

Vendar odpuščanje ni samo zastonjski dar usmiljenega Očeta, ampak hkrati naloga, da tudi mi tako »odpuščamo našim dolžnikom«, kakor molimo v očenašu.

Na žalost se pogosto obnašamo kot služabnik v evangeliju, ki mu je bilo odpuščeno, sam pa je zaprl v ječo enega svojih dolžnikov. Tudi v zakonu poznamo razne »ječe«: npr. ječa molka, »tihe maše«, »kuhanje mule«, izogibanja in še marsičesa… Vemo, kako smo iznajdljivi, ko hočemo zakonca kaznovati. Naša drža govori: ti si kriv(a), da se tako počutim in da ti še ne morem odpustiti.

Niti ne pomislimo, da s tem sebe samega zapremo v ječo. Odpuščanje nima nobene zveze z drugimi. Je svobodna odločitev, da ne dovolim, da me preplavljajo čustva sovraštva in vodijo maščevalne misli. Jezus ve, da potrebujemo Njegovo moč, zato nam pri vsaki mašni daritvi daje piti svojo kri, »ki se za nas in za vse preliva v odpuščanje grehov.«

Pri sveti maši prosiva prav to: da bi zmogla odpuščati drug drugemu in si tudi izreči: »Oprosti«.

Luka M.

Foto: Jean-Guy Nakars, Unsplash