Zadnji očetov opomin

V zadnjih letih svojega življenja se ata nikakor ni več trudil, da bi nam odraslim otrokom kaj dopovedal, nas skušal popravljati, ali svetovati, kaj šele da bi nas opominjal. V sebi je nosil le eno željo: da bi nam bil blizu.

Enkrat samkrat pa se spomnim, da sem z njegovih ust slišal resen opomin. Bilo je sredi poletja in z ženo sva se odpravila v hribe, za spremembo sama, brez otrok. Zelo dobro je poznal neoznačene poti po tistih hribih in planinah, ki jih je sam že večkrat prehodil. Zato sem se pri njem dobro opremil z vsemi informacijami, kje je treba biti pozoren na razne kamne, prelaze in melišča, da se ne bi izgubila v brezpotju.

Ob svitu sva krenila in zgodaj popoldan sva bila že tudi nazaj. Imela sva v mislih, da bi preostanek dneva izkoristila še za razne druge opravke. Ponosna sva bila, da nama je uspel ta podvig po brezpotju v visokogorju. Ata pa me je resno pogledal in rekel le: »Tako se po hribih ne hodi.«

Seveda on – vampež – kot si je sam rekel, ne bi mogel hoditi s takim tempom. Pa ni šlo za to, kakšen tempo kdo zmore. On ni nikoli šel, da bi hribe osvajal, ampak občudoval. Iti v hribe je zanj pomenilo, da se je naužil lepote, vonjal rože, prešteval gamse in sedeč v travi sebi in svojim najdražjim pripravil malico z najboljšo slanino. Nikamor se mu ni mudilo. Hribi so bili zanj košček raja, ki govorijo o svojem Stvarniku. Tam je bil z Njim na ‘ti’.

V tem istem duhu razumem okrožnico papeža Frančiška Laudato si, kjer nas opominja, da se mora človeštvo spreobrniti v odnosu do narave. V glavnem se vsi zavedamo, da sedanji izkoriščevalski odnos do narave ne more več dolgo zdržati, kajti narava ne pozna odpuščanja in se nam že maščuje. Osnovno vprašanje je, kje in kako začeti s spremembo. Medtem ko nekateri prisegajo na znanost in razvoj, drugi na čisto, ‘okolju prijazno’ energijo, spet drugi na raziskave, je papež izjemno jasen: prvi in nujen korak je ta, da začnemo ponovno kontemplirati naravo kot delo Stvarnikovih rok.

Papeževa okrožnica je kot očetov opomin človeštvu. In upam, da ni zadnji, kajti čas se izteka in nič ne vemo, koliko nam ga je še naklonil naš sicer usmiljeni Oče.

Luka Mavrič

Foto: Claudio Carrozzo, Unsplash