Papeški svet za medverski dialog in Svetovni svet Cerkva: Krščanski klic k razmisleku in delovanju med covidom-19

Služiti ranjenemu svetu v medverski solidarnosti

Uvod

Kako lahko kristjani v svetu, v katerem je pandemija covida-19 povzročila toliko trpljenja, ljubimo soljudi in jim služimo? Svetovni svet Cerkva (WCC) in Papeški svet za medverski dialog (PCID) v tej preizkušnji pozivata Kristusove vernike, naj ljubijo svoje bližnje in jim služijo. Pozornost posvečamo tudi solidarnosti z vsemi pripadniki drugih veroizpovedi in verskih praks, pa tudi z vsemi, ki ne pripadajo nobenemu izmed verskih izročil.

Namen tega dokumenta je položiti krščanski temelj medverski solidarnosti, da bi lahko pri vseh krščanskih Cerkvah navdihnil in potrdil odločitev za služenje svetu, ki ga poleg pandemije covida-19 pestijo tudi mnoge druge rane. Čeprav želi dokument nagovoriti predvsem kristjane, upamo, da bo koristil tudi ljudem drugih veroizpovedi, ki na temelju lastnih izročil o tej krizi razmišljajo podobno. Izziv globalnega odgovora na to pandemijo nas poziva h krepitvi ekumenske in medverske zavesti ter sodelovanju.

Prilika o usmiljenem Samarijanu (prim. Lk 10,25-37) nas spodbuja, da razmislimo o vprašanju »Koga smo poklicani ljubiti in zanj skrbeti?«, in nas usmerja h globokemu pomenu izrazov »služenje« in »solidarnost«. Jezus to zgodbo pripoveduje v okviru zapovedi ljubezni do bližnjega. Ko razbojniki nekoga pretepejo in ga pustijo ob cesti, verniki njegove verske skupnosti hodijo mimo, ne da bi mu pomagali. Človek, ki se ob ranjenem vendarle ustavi in mu pomaga, je Samarijan: prihaja torej iz skupnosti, ki je z ranjenčevo že stoletja v sporu glede verske identitete, pravilnega načina češčenja in pravice do sodelovanja v političnih zadevah. Zgodba je vabilo k razmisleku o tem, da je v službi trpečim in v solidarnosti z njimi treba presegati meje. Hkrati je tudi poziv k premagovanju morebitnih predsodkov ter k ponižnemu in hvaležnemu spoznavanju, da nam lahko »bližnji« (v tem primeru Samarijan) pokaže pravi pomen služenja in solidarnosti.

Navedena prilika kristjane spodbuja k razmišljanju o tem, kako živeti v svetu, ki so ga ranili pandemija covida-19 ter druge nadloge: verska nestrpnost, diskriminacija, rasizem, ekonomska in ekološka krivičnost ter mnogi drugi grehi. Vprašati se moramo, kdo je ranjen in koga smo ranili ali ga zanemarili. Kje lahko proti pričakovanjem najdemo dejavno sočutje po Kristusovem vzoru? Ta zgodba nas spodbuja, da premagujemo verske in kulturne predsodke tako do tistih, ki jim služimo, kot do tistih, s katerimi služimo, ko skušamo blažiti trpljenje ter celiti rane in pluralnemu svetu vračati celovitost. Spoznanje, da je sam Kristus nepričakovani »bližnji« – Samarijan –, ki ponuja svojo pomoč ranjenemu, nam daje tudi upanje, ki je osrednjega pomena tako za našo vero kot za življenje iz nje.

 Trenutna kriza

Pandemija covida-19 je prizadela celotno svetovno skupnost, ki je bila nanjo zelo slabo pripravljena. Pomembno je spremenila vsakdanje življenje ljudi in v polnosti razkrila, kako zelo smo ranljivi. Pandemija je poleg milijonov ljudi, ki so se z virusom dejansko okužili, še veliko več ljudi prizadela na psihološki, ekonomski, politični in verski ravni; vsi smo bili prikrajšani tudi za javno bogoslužje. Ljudje se spopadajo s smrtjo in žalostjo, še zlasti z dejstvom, da ne morejo biti ob smrtni postelji svojih najbližjih, dostojno opraviti poslednjih obredov in jih pokopati. Ustavitev družbenega življenja je svetovno gospodarstvo spravila na kolena, svetovna lakota pa se zaradi te katastrofe lahko podvoji. Pandemija je prispevala tudi k povečanju nasilja v družini. Zahteve po fizičnem in socialnem distanciranju so za marsikoga pomenile izolacijo. Obup, tesnoba in negotovost so zavladali nad človeškimi življenji. Koronavirus je prizadel vse – bogate in revne, starejše in otroke, prebivalce mest in vasi, kmete in industrialce, delavce in študente.

Medtem ko je vse človeštvo močno ranjeno, nas je pandemija opozorila na sramotno veliko vrzel med bogatimi in revnimi ter med privilegiranimi in neprivilegiranimi. Marsikje najbolj trpijo bolniki, starejši in invalidi, pogosto so namreč deležni skromne ali celo nikakršne zdravstvene oskrbe. Pandemija je okrepila rasne predsodke in povečala nasilje nad tistimi, ki že dolgo veljajo za grožnjo prevladujoči politični večini, oblikovani in podprti s sistemi neenakosti, izključevanja, diskriminacije in prevlade. Pandemija je najbolj prizadela ljudi na obrobju, zlasti migrante, begunce in zapornike.

Človeška beda, povezana s pandemijo covida-19, se odvija sredi preostalega trpljenja na tem planetu. Mnogi nas pozivajo, naj poleg glasov trpečih ljudi poslušamo tudi krike Zemlje in življenja na njej, ki se bodo morda še okrepili zaradi posledic covida-19 v gospodarstvu. To zdravstveno krizo lahko vidimo tudi kot znanilko prihodnjih kriz, povezanih s podnebnimi spremembami in uničevanjem biotske raznovrstnosti. Nujno potrebujemo ekološko spreobrnjenje stališč in dejanj, da bi lahko učinkoviteje skrbeli za svet in bili pozorni do zdihovanja stvarstva.

Ker se vse bolj zavedamo svoje ranljivosti, smo povabljeni k novim oblikam solidarnosti, ki bodo presegale vse meje. V tej krizi hvaležno priznavamo, kako zelo junaško služijo zdravstveni delavci in vsi, ki delajo v oskrbi ter celo tvegajo svoje zdravje, ne glede na to, kdo so. Vidimo tudi odlične primere solidarnosti z ljudmi v stiski na področju prostovoljstva in dobrodelnosti. Veseli nas, da kristjani ter ljudje različnih veroizpovedi in dobre volje skupaj ustvarjajo kulturo sočutja. Ljudem v stiski in prizadetim nudijo materialno, psihološko in duhovno pomoč tako na ravni posameznika kot institucij. Ker smo ena človeška družina, smo vsi povezani kot bratje in sestre; vsi živimo na zemlji, v našem skupnem domu. Naša soodvisnost nas opominja, da se nihče ne more rešiti sam. To je čas za odkrivanje novih oblik solidarnosti in premislek o svetu po covidu-19.

Ker so lahko medverski odnosi učinkovito sredstvo za izkazovanje in ustvarjanje solidarnosti ter odpiranje virom, ki k nam prihajajo izza meja naših omejitev, vas vabimo, da razmislite o tem, kako lahko kot kristjani postanemo partnerji solidarnosti z vsemi verniki in ljudmi dobre volje. Na tej poti k solidarnosti različne skupnosti navdihuje in ohranja upanje, ki ga lahko najdemo vsak v svojem izročilu.

Solidarnost, ki jo ohranja upanje

Vsi ljudje gojimo upanje in sanje, prav upanje pa krepi človeško voljo do življenja tudi v težkih časih. Kristjani upamo, da bomo dosegli obljubljeno Božje kraljestvo, v katerem bo vse stvarstvo spravljeno ter povezano v pravičnosti in miru. To upanje nam spreminja življenje, saj nam pogled usmerja onkraj tega sveta in nas vodi k hoji za Kristusom v služenju temu svetu in njegovemu razcvetu. Zato smo vsi kristjani poklicani k skupnemu delu in sodelovanju z verniki drugih verskih izročil, da bomo uresničili to, kar upamo – svet, zedinjen v pravičnosti in miru. Še več, poklicani smo, da postanemo moški in ženske upanja ter sodelujemo z vsemi ljudmi dobre volje pri ustvarjanju boljšega sveta.

Upanje je osnovna značilnost vseh verstev. Versko upanje je v zgodovini pogosto navdihovalo vernike, da so bili ljubeči in sočutni do tistih, ki jim je človeška usoda zadala udarec. Danes potrebujemo vesoljne ter skupne etične in duhovne vrednote, da bi lahko svetu, ki ga je opustošila pandemija, vlili novo upanje. V tem pogledu lahko verstva dragoceno prispevajo k ponovnemu prebujanju in usmerjanju človeštva pri ustvarjanju novega družbenega reda na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni. Ta nova vizija mora temeljiti na edinosti človeške družine in na izročilu moralnih vrednot, ki so skupne vsem ljudem. Danes je ves svet med seboj povezan, kar nas spodbuja k prevzemanju odgovornosti za planet na podlagi skupnih verskih in etičnih vrednot, da bi lahko služili in zdravili svet po covidu-19. Poklicani smo, da se ponovno posvetimo svetu, še zlasti kot odgovor na hudo ranjenost v nas samih, v naših družinah, naših mestih in narodih ter v celotnem stvarstvu.

Naš temelj za medversko solidarnost

Kristjani temelj za medversko solidarnost vidimo v veri v enega Boga v treh osebah: Očetu, Sinu in Svetem Duhu.

1. Vse ljudi je ustvaril en Bog, Oče (prim. 1 Mz 1,26-27), ki ima za vse tudi enak, dober načrt, zato smo sestre in bratje, povezani v ljubezni in z enakim dostojanstvom, ki si ga ni treba zaslužiti. Kot družina, ki jo povezuje njen Stvarnik, smo ustvarjeni po Božji podobi in odgovorni drug za drugega. Misel na to nas spodbuja, da bi bili obraz in orodje Božje zdravilne ljubezni v svetu ter da bi varovali dostojanstvo vseh ljudi in jim ga vračali. Z medsebojno skrbjo in odstranjevanjem ovir, ki nam preprečujejo, da bi bili odgovorni za medsebojni blagor, častimo Njega, po čigar podobi smo ustvarjeni. Kot nam kaže usmiljeni Samarijan, je ta solidarnost vesoljna, prehaja meje in je namenjena vsemu človeštvu. Naša temeljna povezanost in naš skupni izvor sta veliko pomembnejša od vidnih delitev, ki smo jih ustvarili ljudje.
2. Zaupamo in upamo v Jezusa Kristusa, ki zdravi s svojimi ranami (prim. 1 Pt 2,24). V Jezusu Kristusu sprejemamo trpljenje, ne da bi pri tem izgubili utemeljeno upanje. V svojem darovanju je Jezus v ljubezni, ki presega naše razumevanje, sočutje v izvirnem pomenu sotrpljenja popeljal do skrajnosti, ki je zdravilna. Kot kristjani smo poklicani k temu zdravilnemu »sotrpljenju«; postajamo nosilci njegove ljubezni, hkrati pa se zanašamo nanjo tudi pri celjenju svojih ran. Prav v sočutju usmiljenega Samarijana lahko vidimo podobo Kristusa, ki oskrbuje rane sveta. Zavedamo se, da kreposti usmiljenja in sočutja do vseh, ki trpijo, odmevajo tudi v drugih verskih izročilih, ki imajo prav tako bogate vzore radodarnosti in skrbi za ljudi v največji stiski.
3. Kristusa vidimo tudi v ranjenem moškem ob poti. V trpljenju sester in bratov srečujemo obraz trpečega Kristusa (prim. Mt 25,31-46). To Kristusovo sotrpljenje z vsem človeštvom nas kristjane poziva k priznanju, da ima vsako trpljenje enako dostojanstvo in pravico do enakega ozdravljenja – niti »katerega od teh malih« (prim. Mt 18,14) ne smemo prezreti. Za nas je Jezusova solidarnost s trpečimi korenita in ima moč preobražanja: v celoti zajema ranjenost sveta, ne dopušča odmaknjenosti od bolečine bližnjega in jo sprejema nase. Toda po Jezusovem vstajenju od mrtvih se ta solidarnost odpira za vse. Vstajenje je dokaz in zagotovilo, da je ljubezen močnejša od vsake ranjenosti, tudi največje, in da smrt ne bo imela zadnje besede.
4. Ko smo solidarni z drugimi, nas povezuje Sveti Duh s svojim delovanjem. Sveti Duh »veje, koder hoče« (Jn 3,8). Ko se bomo obrnili k bližnjemu, še zlasti k tistemu v stiski, kot je to storil usmiljeni Samarijan, nas bo morda presenetilo, kje vse bomo videli Božje delovanje in začutili svojo majhnost. Kot duhovna sila, ki nas v molitvi obrača k Bogu ter k služenju in solidarnosti do bližnjega, nas Duh na poseben način povezuje z vsemi verniki. Podeli nam darove, ki jih moramo uporabiti za krepitev ljudi. Duh ima moč, da v nas ustvari dela ljubezni, veselja, miru, potrpežljivosti, blagosti, dobrotljivosti, zvestobe, krotkosti in samoobvladovanja, ter nas vodi stran od poti prazne slave, izzivanja in zavisti (prim. Gal 5,22-23.26). Sveti Duh nas pošilja v svet, da smo v njem vesela novica in Kristusove roke, ki skrbijo za vse trpeče.

Načela

Naše prepričanje, da je pomembno hoditi po tej poti skupaj, se kaže v dejstvu, da sta WCC in PCID ta dokument napisala skupaj. Menimo, da se tako v procesu njegove zasnove kot v vsebini zrcalita odprtost in odgovornost kristjanov, da stopimo v dialog z verniki drugih verskih izročil. Spodaj navedena načela nas bodo vodila pri medsebojnem služenju v ranjenem svetu skupaj z vsemi drugimi verniki in ljudmi dobre volje. Izhajajo iz našega skupnega verovanja v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha ter Božji načrt za vse človeštvo.

1. Ponižnost in ranljivost. Kot kristjani smo poklicani, da ponižno hodimo s svojim Gospodom (prim. Mih 6,8, Mt 11,29) in smo pripravljeni deležiti na Kristusovem trpljenju in trpljenju sveta. V tej odprtosti se učimo živeti kot priče v odnosu z bližnjimi. V takšni ponižnosti in ranljivosti sledimo Kristusovemu zgledu in njegovi darovanjski ljubezni ter v njem dosežemo ves svoj potencial (prim. Flp 2,5-11). Ponos in nezmožnost, da se drugemu odpremo dovolj, da bi lahko rasli, nas zapirata v ustaljena stališča, ki ustvarjajo in ohranjajo ločevanje. Tako kot Jakob v svojem boju z Bogom moramo tudi mi tvegati, če želimo biti deležni blagoslova (prim. 1 Mz 32,22-32). Ranljivi postanemo, ko oblasti spregovorimo o resnici in se zavzemamo za tiste, ki trpijo zaradi krivice. Verjamemo tudi v pravičnost kot temelj za odpuščanje, brez katerega ni mogoče rešiti sporov. Smo del starodavnega izročila kristjanov, ki so v boju za našteto dali svoje življenje in s tem odsevali nesebično darovanje Jezusa Kristusa.
2. Spoštovanje. Kot kristjani moramo spoštovati edinstvene in zapletene razmere vsakega posameznika in njegovo pravico, da pove svojo zgodbo. Poklicani smo, da posameznike sprejemamo in z njimi ravnamo kot s subjekti njihovih lastnih zgodb in ne kot s predmeti naših zgodb ter da nasprotujemo manjšanju njihovih pravic in svobode glede na njihovo fizično ali duševno zdravje, državljanstvo, dohodek, spol, barvo kože itd. S tem smo priče Boga, čigar razodetje ob določenem času in na določenem kraju, v človeškem obrazu Jezusa Kristusa (prim. Jn 1,14), daje veljavo celotnemu človeštvu. Poleg tega pričujemo, da so vsi ljudje ustvarjeni po Božji podobi. To nas nagiba k premagovanju vrzeli med ljudmi in odpravljanju neenakosti povsod, kjer se pojavijo – tudi med bogatimi in revnimi ter moškimi in ženskami –, v tesnem pogovoru in sodelovanju z vsemi, ki jih te neenakosti pogosto prizadenejo (prim. Mt 7,12).
3. Občestvo, sočutje in skupno dobro. Te vrednote so temelj našega delovanja v svetu (prim. Mt 5,7). Poklicani smo sprejeti zapleteno in bolečo resničnost človeškega življenja, tako kot je to storil Bog, ko je postal človek v Jezusu Kristusu. Šele v odnosih v polnosti izkusimo svojo človečnost in z ljubeznijo do bližnjega ter soudeležbo pri njegovem trpljenju postanemo v polnosti ljudje, kakor nam je namenil Bog in nam je razodel po vzoru Jezusa Kristusa. Spodbuda za našo solidarnost je v gradnji pravičnih in vključujočih občestev, gojenju sočutja in spodbujanju skupnega dobrega ter večje pozornosti do ran sveta, ki jih je Jezus prevzel nase v trpljenju z izobčenci sveta – »zunaj vrat« (Heb 13,12).
4. Dialog in vzajemno učenje. V tem kriznem času smo poklicani, da se učimo drug od drugega. Prav tako bi morali biti odprti za vse, kar nas Bog lahko nauči po tistih, od katerih to najmanj pričakujemo (prim. Apd 11,1-18). Ubogi in ranjeni nas lahko pogosto naučijo pomembnih naukov in nam podarijo svoje darove. Vsi moramo priznati svojo revščino in ranjenost. Tako kot si prizadevamo spremeniti življenje drugih, moramo biti pripravljeni na spremembe v svojem življenju. Ob sprejemu migrantov in beguncev se na primer lahko spremenijo tako oni kot njihova gostiteljska občestva. V trpečih in ranjenih lahko srečamo Božja dela (prim. Jn 9,2-3). Ker smo vsi ustvarjeni po Božji podobi, lahko vsakdo odraža Božjo podobo in nam zastavlja vprašanje, kako uresničujemo svojo poklicanost v izkazovanju Božje ljubezni do bližnjih.
5. Kesanje in prenova. Kristjani smo v procesu zdravljenja in celostnosti poklicani, da priznamo svojo krivdo zaradi sodelovanja v sistemih zatiranja, ki stopnjujejo trpljenje mnogih (2 Sam 12). Ob zagotovilu, da naš Bog odpušča, se moramo vprašati, kako smo mi, ki smo tudi sami ranjeni zaradi greha, ranili druge in vse Božje stvarstvo. Prisluhniti moramo kriku matere Zemlje ter trpečih sester in bratov. Z bolečino v srcu se zavedamo, da so bila naša občestva v preteklosti prav tako odgovorna za zlorabe, ki so ranile najbolj ranljive med nami. Priznanje, da smo sodelovali pri povzročanju trpljenja, je izhodišče za resnično prenovo, ki nam bo omogočila pravičnejše življenje. Samokritični razmislek nam bo pomagal upreti se skušnjavi, da bi okrivili revne za revščino ali ranjene za njihove rane. Pomaga nam tudi zavrniti misel, da Bog izbere nekatere ljudi za uspeh, druge pa za trpljenje glede na njihovo vrednost ali dejanja, in premagati tiste krivične sisteme, ki smo jih ohranili z molkom in neopredeljenostjo.
6. Hvaležnost in velikodušnost. Kristjani smo poklicani k hvaležnosti in velikodušnosti. Ne smemo pozabiti, da imamo obilje darov, s katerimi nas zasiplje Bog, ki je vir vsakega popolnega daru (prim. Jak 1,17). Za to bi mu morali biti hvaležni. Upreti se moramo skušnjavi, da bi se oklepali lastnine. Eno izmed jasno začrtanih znamenj prve Cerkve je bila njena izvorna ekonomija deljenja, ki so jo spremljala vesela in iskrena srca (prim. Apd 2,45,46). Prav tako vidimo zglede zgodnjih krščanskih občestev, ki so prekipevala od veselja in velikodušnosti celo v času hude stiske in skrajne revščine, po mogočni Božji milosti, ki je v Jezusu Kristusu za nas postal ubog (2 Kor 8,1-9). Veselje in hvaležnost za Božje razodetje v Jezusu Kristusu nam nudita varnost in samozavest, ki ju potrebujemo, da bomo mogli služiti ranjenemu svetu ter bomo prejeli navdih ob nepričakovanih zgledih velikodušnosti.
7. Ljubezen. Poklicani smo živeti Kristusovo ljubezen in svetu pokazati njegov obraz. Ljubimo, ker nas je on najprej ljubil (prim. 1 Jn 4,19). Živa ljubezen kaže pravi obraz krščanstva (prim. Jn 13,35), čeprav je včasih težko ljubiti obraz, ki ga kot kristjani predstavljamo, ali tistega, ki ga v nas vidijo drugi. Naša vera oživi v dejavnosti, ki uresničuje Kristusovo ljubezen. Zato s skupnim delom za boljši svet v mnogih pogledih gradimo Božje kraljestvo pravičnosti, miru in veselja. Skupno delo nam ohranja tudi vero in naše poslanstvo živa in dejavna, oblikuje naše krščansko življenje v ljubeče znamenje Kristusove navzočnosti ter gradi ljubezen in razumevanje med nami in tistimi, s katerimi se združimo, da bi svojo ljubezen izkazali v dejavnosti. Ko si prizadevamo lajšati trpljenje, si prizadevamo tudi za kraljestvo, ki nam je obljubljeno v Kristusu in po njem, kjer bodo zadnji prvi (prim. Mt 20,16) – v izrazitem nasprotju z imperiji našega časa.

Priporočila

Vse kristjane pozivamo, naj služijo svojim bližnjim in skupaj z njimi ter upoštevajo spodnja priporočila.

1. Raziščite, kako bi lahko pričevali o trpljenju, opozarjali nanj in izzvali vse sile, katerih cilj je utišati ali izključiti glas ranjenih in ranljivih med nami, ter zahtevali odgovor ljudi in struktur, ki so odgovorni za to trpljenje.
2. Spodbujajte kulturo vključevanja, ki slavi različnost kot Božji dar, in preprečujte vse znake izključevanja, ki jih danes vidimo v družbah na različnih ravneh. To se mora začeti v družinskem življenju in nadaljevati po drugih družbenih ustanovah. Zato priporočamo odgovorno uporabo družbenih omrežij, da bi okrepili zdravo in konstruktivno komunikacijo ter sporočilo miru in solidarnosti.
3. Z duhovnostjo negujte solidarnost, pri tem pa upoštevajte, kako lahko tradicionalne duhovne prakse, kot so molitev, post, samoodpoved in miloščina, ljudem vlijejo globoko zavedanje o tem, kaj potrebuje širši svet, in o našem klicu k solidarnosti s trpečimi.
4. Razširite formacijo duhovnikov, članov redovnih skupnosti in redov (tako moških kot ženskih), laikov, pastoralnih delavcev in študentov ter spodbudite empatijo in jih opremite z najboljšim znanjem in orodji za delo z ranjenim človeštvom v sodelovanju z drugimi.
5. Vključite in podprite mlade, katerih idealizem in energija sta lahko protistrup skušnjavi cinizma, v prizadevanju za ozdravitev ranjenega sveta, katerega del smo.
6. Ustvarite prostor za dialog (kar je cilj tega dokumenta), ki bo obsežen in vključujoč. Od vernikov drugih veroizpovedi se poučite o njihovi motivaciji, načelih in priporočilih za medversko solidarnost, da se bomo lahko bolje razumeli in sodelovali. Naredite prostor za ljudi na obrobju, da bodo slišani in spoštovani, ter jim omogočite prostor pripadnosti. Ustvarite priložnosti za različne skupine, ki se bodo lahko družile med seboj ter rasle v ljubezni in razumevanju.
7. Preoblikujte projekte in procese za medversko solidarnost, tako da preučite obstoječe projekte in njihove prednosti ter ugotovite, kaj bi ti lahko pridobili v sodelovanju z drugimi skupnostmi, organizacijami ali agencijami. Preoblikujte projekte, da bodo potrjevali raznolikost, v kateri smo ustvarjeni. Naše delo lahko odraža polnost človeštva le, če se upremo skušnjavi, da bi ostali »med seboj«. V služenju ranjenemu svetu smo vsi drugim bližnji.

Zaključek

Ekumenska in medverska solidarnost omogočata, da naša verska predanost postane dejavnik, ki bo ljudi združeval in ne razdvajal. Ko sodelujemo z verniki drugih veroizpovedi in ljudmi dobre volje, ustvarjamo mir, pravičnost in medsebojno povezanost, ki so v središču verskih prepričanj, hkrati pa te vrednote poustvarjamo in krepimo.

Za kristjane je medverska solidarnost način življenja po zapovedi Jezusa Kristusa, da ljubimo bližnjega, in tudi sodelovanja z drugimi v iskanju miru, ki je Božja volja za svet. Ko vse bolj ljubimo tiste, ki jim pomagamo, in tiste, ki pomagajo nam, lahko na mnogo načinov in v celoti postanemo tisto, za kar nas je ustvaril Bog – nosilci Božje podobe in delivci te podobe z bližnjimi.

Ko se z ekumensko in medversko solidarnostjo odpiramo služenju svetu, ki ga je ranil covid-19, lahko moč črpamo iz zgleda tistega, ki mu sledimo, Jezusa Kristusa. Ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel (Matej 20,28). V posnemanju ljubezni in velikodušnosti usmiljenega Samarijana skušajmo podpirati šibke in ranljive, tolažiti prizadete, lajšati bolečino in trpljenje ter vsem zagotavljati dostojanstvo. Naj z odpiranjem srca v dialogu in odpiranjem rok v solidarnosti skupaj gradimo svet, ki ga bosta zaznamovala celjenje ran in upanje.

Naslovnica, ki jo je zasnovala sestra Judith Zoebelein, FSE (PCID), prikazuje solidarne roke, ki obdajajo srce in tako predstavljajo nošenje in deljenje bolečih ran, ki jih je povzročila pandemija covida-19, in drugih težav, ki pestijo ljudi po vsem svetu. Maska simbolizira človeški trud, požrtvovalnost, solidarnost in odgovornost za zaščito življenja v tem času.

Vir: Katoliška Cerkev

Foto: Katoliška Cerkev

Prevod: Slovenska škofovska konferenca

Obj.: M. B.