1600 let od smrti svetega Hieronima
30. septembra goduje sveti Hieronim, ki je bil rojen okrog leta 345 v mestu Stridon, ki je ležalo na Krasu, na tromeji treh tedanjih pokrajin. Izhodišče za ugotavljanje lege kraja je, kakor je tudi vsem znano, oznaka ‘quod Dalmatiae quondam Pannoniaeque confinium fuit’. Malo verjetno je namreč, da bi pisec mesto istovetil s sorazmerno dolgo mejo med dvema pokrajinama, bolj verjetno pa je, da je mesto istovetil s stičiščem meja dveh pokrajin na meji s tretjo pokrajino: zahodno mejo Dalmacije in Panonije na meji z Italijo.
Starši so bili premožni in so bistrega sina poslali v šole, najprej v Milan, nato v Rim. Imel je čudovit spomin in izreden dar za učenje jezikov. Nekaj časa se je družil z veseljaško mladino. Proti koncu rimskih študij se je vpisal med katehumene in na velikonočno vigilijo leta 366 ga je papež Liberij krstil. To je zanj pomenilo začetek novega življenja. Veliko je potoval in si širil obzorje. Leta 370 je šel v Oglej, kjer se je pridružil občestvu, v katerem so prebirali Sveto pismo in razpravljali o bogoslovnih vprašanjih. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v Emoni (Ljubljani). Pot ga je zanesla na Vzhod, v sirsko Antiohijo, kjer se je učil grščine in hebrejščine ter se poglabljal v študij Svetega pisma. Tri leta je preživel kot spokornik v puščavi, pa je uvidel, da to ni zanj. Leta 379 se je dal posvetiti za duhovnika in se spet odpravil na pot. Ustavil se je v Carigradu pri škofu Gregorju Nacianškem, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Leta 382 je prišel v Rim in papež Damaz ga je izbral za tajnika. Spoznal je njegovo učenost in spodbudil ga je, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Najprej je pregledal evangelije nato še druge knjige Nove zaveze. V Rimu je postal duhovni voditelj pobožnih žen, katerim je razlagal Sveto pismo. Papež Siricij, ki je na Petrovem sedežu nasledil Damaza, ni kazal posebnega zanimanja za Hieronimovo delo, zato je sklenil zapustiti Rim in se za zmeraj preseliti na Vzhod. To je storil leta 385.
Ko je prišel v Palestino, je Hieronim kot romar in raziskovalec obiskal najprej kraje, omenjene v Svetem pismu, nato je odšel v Egipt. Leta 386 se je s svojimi spremljevalci vrnil v Betlehem, kjer je vodil moški samostan; od takrat Palestine ni več zapustil. Tedaj se je za Hieronima začelo obdobje prizadevnega dela, ki je trajalo skoraj trideset let. Živel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil prevajanju in pisanju. V Betlehemu je napisal svoja najpomembnejša bogoslovna in asketska dela, tam je dokončal svoje življenjsko delo – prevod – Svetega pisma Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine. To je bilo delo, ki bi dandanes za več let zaposlilo množico strokovnjakov, on pa ga je opravil sam (pri prevajanju je imel v pomoč mnogo pisarjev) in sicer tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko besedilo rimskokatoliške Cerkve. Delal je do zadnjega, k večnemu počitku je odšel 30. septembra, najverjetneje leta 420 in na ta dan je njegov god v svetniškem koledarju vesoljne Cerkve.
V koprski škofiji je temu svetniku in cerkvenemu učitelju posvečenih šest podružničnih ali romarskih cerkva: Bošamarin – župnija Koper-stolnica, Čelje – župnija Ilirska Bistrica, Koritnice – župnija Knežak, Kozana – župnija Biljana, Nanos – župnija Podnanos, Topolovec – župnija Sočerga.
Poleg navedenih njemu posvečenih cerkvah je upodobitev sv. Hieronima še v naslednjih cerkvah koprske škofije: v stolnici Marijinega vnebovzetja v Kopru mu je posvečen stranski oltar. V cerkvi sv. Frančiška Ksaverja na Lozicah je njegov kip na glavnem oltarju. V cerkvi sv. Ane v Razgurih je njegov lesorez. V cerkvi Svete Trojice v Hrastovljah je na freski. V cerkvi sv. Vida v Podnanosu je na enem od sklepnikov. V cerkvi Marijinega prikazovanja v Strunjanu je na sliki. V minoritskem samostanu v Piranu je na več slikah poznorenesančnih slikarjev.
Skupaj z ostalimi tremi velikimi zahodnimi cerkvenimi učitelji, s svetim Ambrožem in svetim Avguštinom ter svetim Gregorjem Velikim, je sveti Hieronim upodobljen v sledečih cerkvah koprske škofije: v cerkvi sv. Štefana v Dolnji Košani v kamnitih kipih na glavnem oltarju. V cerkvi Marije Tolažnice žalostnih v Logu na freski na stropu pred prezbiterijem. V cerkvi sv. Janeza Krstnika v Matenji vasi na kamniti prižnici. V cerkvi sv. Jurija v Piranu na freski na stropu.
Nekdanje cerkve sv. Hieronima v koprski škofiji: cerkev sv. Joahima v Jasenu, župnija Ilirska Bistrica, je bila posvečena najprej sv. Evstahiju (1694), nato sv. Hieronimu (1783), nato pa sv. Joahimu. Cerkev svete Katarine Aleksandrijske v Gornji Branici, župnija Goče, je bila prvotno posvečena sv. Hieronimu. Cerkev sv. Hieronima v Lozi pri Borštu, župnija Slavina, je omenjena v zapisih arhiva župnije Slavina, lega cerkve pa danes ni znana. Cerkev svete Uršule in sv. Hieronima ter sv. Osvalda v Jagrščah, župnija Cerkno, je danes v ruševinah. – V vasi Podnanos sta dve kapelici sv. Hieronima.
Vir: Katoliška Cerkev, Silvester Čuk (revija Ognjišče)
Foto: Radio Ognjišče (naslovnica knjige o sv. Hieronimu)
Uredila.: M. B.